Termin:  konec junija

Dolžina: 155 km

Štart in cilj: Tacen pod Šmarno goro

MY WAY: V škatli imam spravljene tri spominske medalje s tega legendarnega kolesarskega maratona. Tretjič, lansko leto je bilo še najmanj zanimivo. Drugič nas je pralo že na štartu, tako da me je pri vožnji skozi Bežigrad resno skrbelo, da bo Grega  zavil nazaj v posteljo. Prvič, l.1995 pa se je zapisala  posebna štorija. 

Kilometrov v nogah je bilo dovolj (Zanoškar je letos napisal, da jih mora imeti kolesar v nogah vsaj 900). Skrbel naju je le vzpon iz Cerknega na Kladje (360 metrov višinske razlike) na cca stotem kilometru. 

Ko sva ga prevozila in  na vrhu Kladij popila osvežilni napitek, sva se že videla v Tacnu. Pri vožnji skozi Poljansko dolino, pa je kljub lepo formirani skupini  hitrost  vožnje začela padati. Nabita z energijo in zavestjo, da je najtežji del že za nama, sva se postavila na čelo in izmenično vlekla v nasprotni veter. In je šlo hitreje. Do Škofje Loke. V Škofji Loki sva popila juhico, najina skupina pa  naju seveda ni čakala. Če sva jih potem ujela? Kje pa! Izmučena in  na koncu moči sva se komaj privlekla skozi teh zadnjih 25 kilometrov. Od takrat sem na kolesarskih prireditvah z razdajanjem  bolj varčen. Med razdajanjem in solidarnostjo je namreč precej razlike, ki pa jo v določenem obdobju v določeni situaciji lahko ne opaziš.