Višina:     4158 m

Težavnost: PD+

Izhodišče: Wengen, Švica;

GREGA'S  WAY: Avgust 1995: Po prihodu na 3573 m visoki Jungfraujoch  (najvišja železnica v Evropi je nesramno draga; čisto po švicarsko) odhitimo skozi mrzle hodnike ven na ledenik, ki se koplje v soncu, avanturi naproti.

Hitro se navežemo in krenemo po širokem platoju nekoliko navzdol po Aletschgletscher-ju v smeri proti Jungfrau. Tu in tam prečimo kakšno ledeniško razpoko in v začetku malo strmejšega vzpona nadenemo še dereze.

Na rami pred vzponom na Rottalsattel ujamemo navezi Švicarjev in Norvežanov in ker Sabino vedno bolj žuli gojzar, jo z Dejanom pustiva na skali z lepim razgledom. Na Rottalsattel spet malo počivava, potem pa preko dveh razpok prideva na greben. Ker je ta zaseden z navezo v sestopu, se mu izogneva v desno, kjer naju čaka zložna kombinacija snega in skale. Po naslednjem snežnem odseku snameva dereze in do vrha je še nekaj šodra. Ampak razgled: ta je pa ta'prav.

Sabina naju je čakala 'samo' 3h 45min in skupaj se vrnemo na Jungfraujoch, od tam pa naprej na Mönchhütte. Tu se začne moja kalvarija. Bolj malo je bilo časa čez dan za hrano in z mano je konec. V klanec kakršnega srečaš na sprehajališču v Tivoliju se vlečem kot polž. Prijateljema 'velikodušno' odstopim nekaj stvari iz svojega nahrbtnika v varstvo.

Ko pridemo do koče je spet bolje in ob obilni hrani si hitro opomorem. Nekaj posebnega je po lepi turi posedati v hribovski bajti in premlevati turo dneva, ki se izteka, ali pa pogrevati stare zgodbe, dokler te spanec ne nažene na skupna ležišča.

Naslednji dan je bil siv in turoben. Kar se nas tiče je bolj pripadel Dejanu, ki je 'pririnil' na Mönch.

Od naslednjih dni pa sem kljub vsemu imel največ jaz. Ko smo zapustili Interlaken je Dejan kazal znake sončarice, Sabina pa ni mogla obuti čevljev. Bili smo pravi 'kripl bataljon'. Veliki cilji v Chamonix-u so se razblinili, ampak lepo smo se pa imeli tudi tam.