Višina:     4013 m

Težavnost: AD

Izhodišče: Courmayeur, Italija; 

Posebnost: Brez fiksnih štrikov bi bil to za večino gornikov  nedostopen vrh (na fotografiji 1. z desne)

MY WAY: Avgust 1997. Iz Courmayerja smo se z gondolo povzpeli na ledenik do Refuge-Hotel Torino(3371m). Kot povsod,  prva gondola štarta prepozno za daljšo turo, pa še v vrsti smo bili med  zadnjimi. Za vodnike s klienti  v Italiji očitno ni vrste, kar čakanje  navadnim smrtnikom  lepo podaljša. Ker nam je to v steni zelo narobe hodilo, bi obiskovalcem te gore priporočil spanje v bajti na ledeniku. Namig:  ne verjamem, da je kampiranje na ledeniku sicer  dovoljeno, toda prav tam  smo srečali kar nekaj  šotorov.

Kljub jutranji zamudi, smo se brezskrbno prislikali po ledeniku do vznožja hriba. Goedekejev vodniček nam je napovedoval tri do štiti urno vzpenjanje. Lažji skalni svet nas je prijetno ogrel  do "fruštk placa". Tam smo odložili nahrbtnike  in se lotili prvega raztežaja. Avstrijca pred nami sta na vstop čakala eno uro. "Še dobro, da nismo hiteli", smo takrat še razmišljali.  Dobra ideja (ki pa ni padla), bi bila zamenjati plastiko s plezalkami.  Ko sva  opazovala kako sta se Nikola in Dejan lotila prečke okoli roba, se mi  je zdelo njuno gibanje,  glede na v opisu  napovedane težave ( III, A0) kar malce preokorno. Ko je bila vrsta na naju, sva se čudila težavam tudi midva.  Kasneje so nas na platkah razveselili fiksni štriki, ki pa so že marsikje lepo cveteli. Pred prehodom v nekoliko  lažji svet se spominjam še mučenja čez  krajši previs. Ker smo bili  pozni že od gondole, smo sidrišča  delili po tri, tudi štiti  naveze skupaj, kar nas je še dodatno upočasnilo.

Na predvrhu (4009 m)   smo bili že sami, ostale naveze so že veselo abzajlale proti vznožju. Situacijo si je od blizu ogledal  helikopter gorske službe. Bi rekel, da je bil to namig, da bližajoča nevihta ne bo nedožna. Kipec Marije z napol stopljeno glavo, na od predvrha  le malo  višjem glavnem vrhu, je nazorno pripovedoval, kaj se ob takih priložnostih tu dogaja.  

Ko smo pri spuščanju sredi stene in grmenja,  z dretjem priganjali drug drugega, smo bili prepričani da smo zadnji bučmani  na hribu. Pa nismo bili. Nad nami sta abzajlala še dva Gorenjca. Ko se nam je zataknil štrik, sta nam razlagala (brez kakršne žlehtnobe) o prednostih cvilinga. Mi smo potem našega izvlekli, njun je pa zares obtičal, kljub skupnemu obešanju nanj. Spodaj na ledeniku se je nevihta že umirila. Še bolj kot to,  nas je kasneje razveselila  gondola, ki je vozila že močno čez rok  z voznega reda. Ta bi  nas - počasnele sicer pustil na cedilu.