Robert Emeršič, 2.l, Maribor
Začetki krščanstva v Kapadokiji
Zemljepisno je Kapadokija najvzhodnejša pokrajina Male Azije. Leži med Črnim Morjem na severu in gorovjem Taurus na jugu. Danes je to dežela v osrednji Turčiji. Na tem območju so živeli Hetiti, za njimi so tu živeli Lidijci, Medijci in Peržani. Deželo si je podvrgel Aleksander Veliki, pod diadohi je bila samostojna, v 17. stol. pr. n. š. pa so jo osvojili Rimljani.
Kapadokija je bila po besedah slavnega Mommsena ob rojstvu krščanstva manj grška kot sta Brandenburg in Pomorjansko francoska pod Friderikom Velikim. Ta pokrajina je bila prilično zaprta pred helenističnimi vplivi. Pojav krščanstva v tej oddaljeni rimski provinci se je pojavil v začetku 3. stol. z nastopom enega velikega apostola Gregorija Čudodelnika (Gregorios Thaumaturgos), ki je to deželo pokristjanil. Evangelij, ki ga je oznanjal je hitro dosegel vse plasti prebivalstva, tako najpremožnejše kot tudi najbolj skromne. Gregorij Čudodelnik je bil Origenov učenec.
Origen spada v vrsto največjih genijev antičnega sveta, na mnogih področjih je njegovo delo pomenilo velik napredek, krščanski misli je dal izredni sijaj. Rojen je bil l. 185, skoraj gotovo v Aleksandriji, cvetočem helenističnem stičišču vzhodnih in zahodnih kultur in duhovnih tokov. Po očetovi mučeniški smrti si je bil prisiljen služiti kruh z privatnim poučevanjem, obenem pa je tudi sam obiskoval različna predavanja. Med preganjanji kristjanov, ki so divjali pod upraviteljem Subacijana Akvile, je Origen v nasprotju s škofom Demetrijem in drugimi kleriki, ki so se skrivali, organiziral v svoji šoli pouk osnovnih krščanskih resnic, kjer je svojim učencem – filozofom, ki so spoznali, da je »resnična filozofija ljubezen do Boga« v stiskah stal ob strani, jih podpiral, bodril in spodbujal k stanovitnosti. Mučeniške smrti očeta in prijateljev je v njem sprožilo preobrat, spreobrnjenje. Opustil je poučevanje svetnih znanosti, prodal svitke grških filozofov, denar razdelil revežem in se le s Svetim pismom umaknil v samoto, kjer je neprestano molil. Začel se je učiti hebrejščine pri nekem palestinskem židu, kar je globoko vplivalo na njegovo eksegezo in duhovnost. V letu 215 je Origen obiskal Rim, za časa papeža Zefirina, leta 217 se je vrnil v Aleksandrijo in tam nadaljeval s študijem Svetega pisma. Odpravil se je tudi v Arabijo na povabilo tamkajšnjega upravitelja, ki se je zanimal za krščanstvo. Zaradi svojega delovanja je imel težave s svojim škofom Demetrijem. Kljub nasprotovanju je odpotoval v Palestinsko Cezrejo in tam pridigal tudi v Cerkvah. Demetrij ga je poklical nazaj. Malo za tem je odpotoval v Grčijo, tja grede pa se je ustavil tudi v Palestinski Cezareji. Teoktist ga je posvetil v duhovnika, škof Demetrij tega ni odobraval, pisal je v Rim, sklical je tudi sinodo škofov, ki je Origena l. 231 izobčila. Obravnavali so tudi sporna vprašanja iz Origenovega nauka. Po tem se je dokončno preselil v palestinsko Cezarejo, kjer je imel zaščito s strani škofov. Tu je ustanovil in vodil krščansko šolo, ki je bila podobna aleksandrijski. Poleg tega je veliko pridigal. V Decijevem preganjanju l. 250, ki je zajel vse kristjane, je to doletelo tudi Origena. Mučenje je preživel, a je že kmalu, l. 251 za posledicami mučenja umrl v Cezareji, star 69 let. Pokopan je bil v Tiru, v stolnici.
Origen je napisal približno 6000 spisov od katerih je velika večina uničenih. Osnovni Origenov interes velja razlagi Svetega pisma. Zavedal se je, da je za razlago Božje besede potrebno čim bolj verodostojnešo besedilo Biblije. Zato je Origen sestavil Hexapla Stare zaveze, v kateri so bili vzporedno v šestih stolpičih napisani različni prevodi Biblij. Poleg tega je napisal tudi Tetrapla – štiri vzporedne grške prevode Stare Zaveze. Sam je sveta pisma razlagal kot komentarje, ki vsebujejo teološke razprave, homilije - preprostim poslušalcem namenjene razlage in sholije, to so kratke eksegetske opombe k težko razumljivim mestom Svetega pisma. Najpomembnejšo njegovo teološko delo je »O počelih«, katero velja za prvo sintezo krščanske dogmatike. V tem delu govori o troedinem Bogu, o stvarjenju sveta in človeka, o svobodni volji in o Svetem pismu. Posebno mesto med Origenovimi spisi ima 8 knjig »Proti Kelzu«, to je krščanska apologija pred vesoljnim zborom v Niceji l. 325. Od nekoč zbranih zbirk pisem poznamo samo dve, in sicer pismi sv. Gregorju Čudodelniku in Juliju Afričanu.
Bogoslovje tega antičnega teologa je predvsem svetopisemsko, izvirno je oblikoval in ustvarjal trinitarno bogoslovje, v teologijo je vpeljal kot ključne pojme določene izraze. Očitali so mu, da je njegov nauk problematičen in to naj bi bila teologija ustvarjenih bitij, njegove spekulacije in razglabljanja o odnosu ustvarjenega sveta do Stvarnika. Njegova kristologija temelji v globoki pobožnosti do Jezusa, iskreni veri v Njegovo Božjo naravo. Izoblikoval je mistiko Logosa, ki je za vse čase duhovni zaklad Cerkve. Kakor pa je v pismu zapisal Gregorju Čudodelniku, je po Origenovem nauku najnujnejša za spoznanje božanskih reči prav molitev.
Iz Origenove šole so izšle odlične osebnosti, učenci, med njimi tudi Gregor Čudodelnik. Rodil se je okoli l. 213 v poganski družini v Neocezareji v Pontu. Z bratom je odšel na študij govorništva in prava v Bejrut. Kot dvajset letnik je tedaj pričel obiskovati Origenovo šolo in tam ostal pet let. Po povratku v domovino se je posvetil evangelizaciji in imel je veliki uspeh. Ko je zapuščal šolo je potek študija in način življenja učitelja in učencev orisal v delu »Zahvala Origenu«, katero je napisano po vseh pravilih retorike. Od drugih njegovih del nam je ohranjeno še eno »Kanonsko pismo«, ki govori o tem kako je potrebno postopati proti tem, ki so grešili krščansko moralo. Fedim, škof v Amasji v Pontu, ga je malo po l. 248 posvetil v škofa in postal je prvi škof v Neocezareji v Kapadociji. Menda je imel ob začetku samo 17 vernikov. Bil je velik apostol Ponta, med drugimi je spreobrnil starše Bazilija in Gregorja iz Nise. Po njem so se Kapadočani seznanili z Origenovo mislijo. L. 264 se je udeležil koncila v Antiohiji in kmalu za tem umrl. Bil je sodobnik Dionizija Aleksandrijskega in Firmiljana iz Cezareje. Ta rod škofov, ki se je oblikoval v Origenovi šoli in ki so mu pripadali veliki ustanovitelji Cerkva, je bil gotovo eden najpomembnejših v zgodovini krščanstva. Vse Gregorjevo prizadevno delo je Bog potrjeval tudi s čudeži. Njegov življenjepis in njegov zanimiv spis Simbolon je napisal in ohranil Gregor iz Nise.
Na osnovi dobrih korenin in dobrih krščanskih temeljev, ki sta jih za deželo Kapadokijo izgradila Origen in Gregorij Čudodelnik, je ta dežela v začetku 4. stol. rodila še tri enkratne teologe, ki so se odlikovali zlasti s poglobitvijo in obrambo trinitarične dogme. To so trije veliki Kapadočani: Bazilij Veliki, Gregorij Nazianški in Gregorij iz Nise.
VIRI IN LITERATURA:
dr. Ivan Pojavnik: Patrologija – Vzhodni očetje, Ljubljana 1979.
Gorazd Kocjančič: Cerkveni očetje 5 – grški očetje o molitvi, Mohorjeva družba Celje, Celje 1993.
J. Pavič – T.Z. Tenšek: Patrologija, Krščanska sadašnjost, Zagreb 1993.
Zgodovina Cerkve 1 - Od začetkov do Gregorja Velikega, Družina, Ljubljana 1988.
Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana 1973.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.