Sara Šober, 3.l, Ljubljana
Razviti arianizem
Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo, je glavno dogajanje časa (in) sporov okrog Arija.
Arij je bil učenec Lukijana Antiohijskega. V času Aleksandrijskega škofa Petra (300-311) je najprej bil privrženec melecijancev, potem pa se je vrnil v katoliško Cerkev. Okrog leta 320 je, kot vpliven duhovnik, začel širiti svoje lastne ideje o Trojici in s tem silovito nasprotovati svojemu škofu Aleksandru. Svoj nauk o sveti Trojici je prvotno izpeljal iz Origenovega, ki je smatral Očeta, Sina in Svetega Duha kot tri hipostaze (posamezne obstoječe stvarnosti), ki so si med seboj različne in hkrati podrejene ena drugi, čeprav so (so)udeležene v eni božanski naravi. Arija je prežemala ena sama strast: da bi v okviru svete Trojice ohranil izvirnost in izjemnost Očeta. Oče je zanj monada, ki je nujno 'superiorna' v razmerju do Sina. On je edini, ki ni bil rojen, niti ni 'nastal', je prešel v bivanje, edinega večnega, edinega brez početka – edinega pravega Boga. Je, in to je bistveno, absolutno edini, arhe, je počelo vseh bitij. To poudarjanje je Arija privedlo do tega, da je razvrednotil Sina-Logos, ki ni (so)večen z Očetom, ni neustvarjen kot on, saj je od njega dobil življenje in bitje. Sin je edino bitje, ki ga je Oče direktno ustvaril; vse ostalo je delo Sina, z voljo Očeta.
Aleksander Aleksandrijski, ki si je prizadeval ohraniti podobo krščanske skupnosti, je tako moral nastopiti proti Ariju. Zbral je skoraj sto škofov iz Egipta in Libije na koncilu, ki je obsodil Arijeve napake in ga izobčil skupaj z njegovimi somišljeniki. Arij je obsodbo zavrnil in začel iskati podporo zunaj Egipta. Našel jo je pri škofu Evzebiju Nikomedijskem in pod njegovim varstvom razvil živahno dejavnost. 'Paleta' različnih teoloških smeri se je še razširila: na skrajni levi je bilo majhno jedro prvih arijancev (zagovarjali so Arijev nauk), malo naprej so se zbrali zmerni zagovorniki podrejenosti med osebami svete Trojice, po origenističnem izročilu, katerega predstavnik je bil Evzebij iz Cezareje. Na desni strani so bili tisti, ki so zaslutili nevarnost arianizma (Aleksander Aleksandrijski), na skrajni desnici pa so bili antiarijanisti (držali so se starega načela božje monarhije; zapadli so v sabelijansko krivoverstvo). Predstavnika te smeri sta bila Evstatij iz Antiohije in Marcel iz Ancire. Nicejski koncil, ki ga je sklical Konstantin (gospodar celotnega cesarstva), naj bi ublažil napetosti med temi smermi in predstavniki. Sprejela se je temeljna veroizpoved po origenističnem izročilu, ki je dobila tudi odločne in jasne opredelitve. Izjavo, da je Sin 'Bog od Boga, Luč od Luči', se podkrepi: Sin je pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva (homoousios) z Očetom. Ta izraz (homoousios) je bil v strokovnem smislu rabljen že pri gnostikih. Prva zanesljiva uporaba tega termina pa je ravno v smislu svete Trojice, ki nakazuje na to, da je Sin iz iste materije (stvarnosti) kot Oče. Vprašanje teoloških sporov je bilo tako navidezno rešeno. Kmalu je spor ponovno vzplamenel.
Na Zahodu so tezo o 'enem bistvu' sprejeli kot samo po sebi razumljivo, na Vzhodu ne. Nekateri so jo obsojali in ji očitali, da je preveč materialna, materialistična, krivoverska. Neprestana nasprotovanja med latinskim Zahodom in grškim Vzhodom so se vrstila. Po vsem Vzhodu so začeli sistematično odstranjevati tiste, za katere je bila prava vera še vedno takšna, kakršno je določil koncil v Niceji. Razvrstile so se številne sinode in obsodbe, ki so pripomogle k zmagi nad razširjajočim se sabelijanstvom.
Zahod se je trdno držal nicejskih stališč, na vzhodu pa so se množili poskusi, da bi nicejsko veroizpoved nadomestili z ustreznejšo opredelitvijo.
Arij je umrl leta 335, Evzebij iz Cezareje leta 340, Evzebij iz Nikomedije konec leta 341– nastopil je nov rod in s tem novi predlogi v zvezi z izrazom homoousios.
Pojavila se je nova oblika arijanstva, skrajnejša od Arijevega nauka. Razglašala sta ga Aetij in njegov učenec Evnomij. Aetij je združil nauke svojih učiteljev in zaostril arijansko razumevanje odnosa med Očetom in Sinom. Zanj Sin še zdaleč ni enega bistva z Očetom in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios. Po tem je nauk tudi dobil ime – anomoizem. Nauk je racionalistično še zaostril Evnomij. Pri njem je pojem svete Trojice pravzaprav neznan in ni naključje, da ni vključen in omenjen v njegovih spisih. Posledično njegovi privrženci, ki so se razcepili v številčne druščine, niso krščevali v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, temveč v imenu Gospodove smrti. Ena izmed teh številčnih druščin so tudi homojci, ki jih je vodil Akacij; vztrajali so pri Sinovi podobnosti Očetu (homoios). Spopadi med temi različnimi skupinami so ponovno 'pripomogli' k številnim koncilom, zasedanjem in sinodam. Treba se je bilo odločiti za eno smer, en nauk. S silo, prepričevanjem in odločitvami so sprejeli Akacijev homoizem. S to pomembno odločitvijo se je končalo obdobje razčiščevanja nauka. Vendar pa tudi to 'mirno obdobje' ni trajalo. Posamezne skupine so spet zbrale svoje sile. Vprašanje arianizma tako še zdaleč ni bilo rešeno, pojavljala pa so se že nova nasprotja kot posledica prejšnjih. Iz razpravljanj o polni božji naravi Sina je logično nastalo vprašanje božje narave Svetega Duha. Tudi tu so bila mnenja deljena. Nekateri so Svetega Duha prištevali k isti naravi kot sta Oče in Sin. Drugi pa so bili bolj mnenja, da je ta Duh zgolj ustvarjen. Slednji so se najprej imenovali pnevmatomahi (izraz so prvotno uporabljali Atanazij in drugi, ko so opisovali tiste, ki niso sprejeli božanstva Svetega Duha), kasneje so se preimenovali v makedonijance.
Arianizem kljub vsem prizadevanjem še vedno ni bil premagan. Vprašanje izbire 'prave' teološke smeri je ostalo nerazrešeno. Boji proti anomoistom, homouzijancem, nicejancem so se vrstili, odločilni dogodek pa je bil nastanek nove skupine, ki bi jo lahko poimenovali novo-pravoverno. Približevala se je nicejancem in se končno združila z njimi. Za njih je bil Sin enak Očetu v vseh stvareh. Vprašanje je bilo, kako bi ponovno združili obe opredelitvi, do katerih so prišli na Zahodu in Vzhodu, in tako poenotili nauk o sveti Trojici: pri Kapadočanih ena oseba in tri stvarnosti, pri Latincih pa ena stvarnost in tri osebe. Nasprotja in nesporazume so uspeli premagati, z nastopom Teodozija pa se je začelo počasno uveljavljanje te vere. Arianizem je bil dokončno premagan (tako na Zahodu kot na Vzhodu); njegovi zadnji izbruhi so bili zatrti. Krščanstvo (pravoverno katoličanstvo) je postalo ob koncu Teodozijeve vladavine uradna vera celotnega rimskega sveta.
Tako se je počasi iztekala dolga kriza, ki je izbruhnila z Arijevo obsodbo. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je tudi ta kriza pripomogla k oblikovanju krščanskega nauka, k življenju in mišljenju kristjana takratnega časa. Sinode so postale eno najbolj značilnih sredstev, s katerimi so skušali doseči edinost Cerkva, zlasti v nauku. To je še ena pozitivna pridobitev iz arijanskega spora. So pa tu še negativne posledice. Škofje ene pokrajine so se dvignili proti škofom druge pokrajine, zanemarjala se je pastirska dejavnost. Arianizem je torej za samo potegnil dobre in slabe posledice. Dobre so ostale, slabe so spomin.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.