Kapadočani: Bazilij, Gregorij Nazianški, Gregorij iz Nise

br. Jože Smukavec, OFMCap, 3. letnik, Ljubljana


Kapadočani in arianizem

pokrajina


Od sredine 4. stoletja je kot posledica arijanskih sporov v ospredje je stopilo vprašanje Svetega Duha in teološko razreševanje enotne vere v Boga je vplivala na razdeljenost vzhodnih škofov. Razmere v Carigradu so bile prav nemogoče. Glavno besedo so imeli arijanci. Šele kasneje si mala nicejska skupnost postavi škofa Gregorja Nazianškega. Leta 377 se je Bazilij obrnil na vzhodne škofe in jih poprosil, da obsodijo zmotne nauke. Cesar Teodozij1 je v svoji gorečnosti za katoliško vero načrtoval koncil. Cesar je takoj po svojem prihodu v Carigrad odstavil s škofovskega sedeža arijanca Demofila in ustoličil Gregorija Nazianškega, ki je bil dotlej komaj vodja majhne pravoverne skupnosti v prestolnici. V prestolnici Vzhoda (Konstantinoplu) se je leta 381 zbralo 150 škofov in začel se je II. ekumenski koncil.2 Tankočutni škof Gregorij kot škof zbora ni zdržal vseh spletk, ki so se dogajale med koncilom tako, da je koncil pripeljal do zaključka pretor Nektarij.


Kratek pregled arianske zmote do Carigrajskega koncila


Krščanska zavest je sprejela antični pogled na spoznanje Boga. Tedanje razmišljanje temelji na Platonovem Timaju: »Najti začetnika in očeta tega sveta je težko, ko pa ga najdemo, ga je drugim oznanjevati nemogoče.« Da bi premostili ta prepad med najvišjim onostranskim bitjem in vesoljem, so uvedli mnogoplasten sistem vmesnih bitij. O enosti Boga se je teologiji logosa uprl že monarhizem in nauk o hipostazah,3 preko katerega je poskušal razložiti odnos Očeta in Sina v Bogu.4 Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo odgovarja spor z Arijem.5

Arijev nauk: Obstaja en Bog, ki je povsem nadnaraven in s stvarjenjem nima nobene zveze. Bog ni ne rojen, ne ustvarjen, a je izvor vsega. Nova zaveza ga imenuje Bog Oče. Beseda ni nastala iz Očetove volje in nima nobene nadnaravne vezi z Očetom. Očeta ne pozna. Arijanci Sina prištevajo k Očetu, vendar ga ne postavljajo na isto raven. Pravijo, da je Sin časovno mlajši od Očeta. Slava Sina je nižja od slave Očeta.6 Ta nauk je bil na več zborih obsojen, najostreje na nicejskem koncilu leta 325, ko obsodijo Arijevo zmoto. Koncilj je sprejel kot temelj veroizpovedi, da je Sin Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen ne ustvarjen, enega bistva (homousios7) z Očetom.8 Zdelo se je, da je spor rešen. Cesar je bil zadovoljen. Vendar vse skupaj se spet kmalu prebudi. Arianizem se širi kljub nicejski obsodbi in pomeni hudo nevarnost za vero.

Prihaja tudi do novih deljenj arianskega nauka. Pojavi se nova, skrajna oblika arijanstva - anomejstvo, ki zavzame jasno in neprizanesljivo stališče: »Če božjo bit poistimo s pojmom nerojenosti, ki je lastna Očetu, sledi, da Sin še zdaleč ni enega bistva z njim in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios«9. Ta nauk se po najodločnejšem zagovorniku Evnomiju imenuje tudi evnomejstvo. Nauk je strogo filozofski po Aristotlevi logiki in neoplatonski misli. Bazilij omenja, da je ta teologija precej nerazumljiva. Drugi tak odklon je sabelijevstvo (po Sabeliju): po njem so Oče, Sin in Sveti Duh samo imena za različne oblike božanskega delovanja. Ko božanstvo ustvarja, se imenuje Oče, ko odrešuje, Sin, in ko posvečuje, Sveti Duh.10

To ostro stališče povzroči pravi pretres in se kasneje razdeli na več skupin. Ena od odcepljenih skupin vztraja pri opredelitvi o Sinu, ki je podoben Očetu (homoios), po čemer se imenujejo homojci. In leta 360 že pride do obdobja Homojanskega creda in opredeli zgodovinski arianizem. Odslej so ga izpovedovale skupnosti in ljudstva, ki so nasprotovale katoliški pravovernosti in nicejski veroizpovedi.11 Leta 362 se je začela pojavljati nova usmeritev. Njen začetnik je bil Apolinarij iz Laodikeje. Glede Svete Trojice je bil dosleden nicejec, v kristologiji pa je razvil nauk, ki je bil precej majav.

Vprašanje arianizma še ni rešeno. Pojavi se novo nasprotje kot logična posledica razpravljanja o božji naravi Sina, vprašanje božje narave Svetega Duha. Najprej v Egiptu leta 360, kasneje v letih 370-380 še v Mali Aziji, kjer se je razširilo pnevmatološko krivoverstvo, ki pravi, da Sveti Duh ni Bog in ne poseduje nobenega božanstva; zato o istobitnosti Očeta, Sina in Svetega Duha ne moremo govoriti; Duh ne prihaja od Boga, ker bi bil potem brat edinorojencu. Sveti Duh ni niti iz Sina. Duh zanje ni ne Bog ne ustvarjenina, je bitje med Bogom in stvarstvom. Vendar je Duh drugačen kot druga bitja, je večji in vzvišenejši od stvarstva. Pnevmatomahi ga imenujejo kar angela. Duh je po njihovo samo-ustvarjen. Njegova naloga je, da vodi k Bogu, uči kreposti in oplemeniti človeka. Duh je božji dar človeku. V njem prebiva in deluje. Na Svetem pismu utemeljujejo mesta, ko je Bog ustvaril Svetega Duha (ktizon pnevma): Am 13 in Zah 1,9 in 4,5; v Novi zavezi pa Heb 1,14 (duhovi služabniki), toda kljub temu, da je božji Duh, človeku ta ni Bog, ampak je le posrednik božje milosti in sredstvo božjega dela.12


Trije Kapadočani


Proti tem zmotam se je boril Bazilij iz Cezareje. V svojem delu De Spiritu Sancto na različne načine želi pokazati božanstvo Duha, ki je predmet enakega češčenja kot Oče in Sin. Preko tega dela in z doksologijo se postavi v bran herezijam, ki zanikajo božanstvo Svetega Duha. Pnevmatomahom Bazilij odgovarja, da je dar manj kot darovalec, ker pa življenje prihaja od Boga, je duh enak Bogu, saj oživlja skupaj z Bogom. Duh vse dovršuje in ni sam nič prikrajšan, je darovalec življenja, ne raste s spopolnjevanjem, je že od začetka popoln. Prebiva v sebi in se nahaja povsod. Je izvir posvečenja in razsvetljenja za razum. Po naravi je nedostopen, po dobroti se da najti, vse izpolnjuje s svojo močjo in v njegovi luči vidimo luč. Bazilijevo delo je temelno za spoznanje vzhodne pnevmatologije. Vse to naprej razvijata še ostala dva predstavnika.13

Gregor Nazianški gre v poglobitev odnosa med tremi božjimi osebami in trdi, da izhaja (ekporeuesthai) iz Očeta: »Sveti Duh je v resnici, ki izhaja iz Očeta in sicer ne po rojstvu ali sinovstvu, temveč po izhajanju« (Orat. 39,12). Zelo pomemben odnos vidi med Svetim Duhom in Svetim pismom, iz katerega je razvidno, da je Kristusova skrivnost tesno povezana z delovanjem Svetega duha. Lahko rečemo, da je Sveti Duh navzoč v celotnem Jezusovem življenju. Gregor je najbolj jasen glede sobistvenosti. Zatrdi, da je Sveti Duh Bog (prim. Jn 15,26), ko pravi, da kolikor izhaja iz Očeta, ni ustvarjeno bitje, kolikor ni rojen, ni Sin, ker pa je njegovo mesto med nerojenim in rojenim, je Bog. Sveti Duh je tisti, ki Cerkev gradi in zedinja. To pa počne po svojih služabnikih škofih in teologih. Duhovno življenje, predvsem meniško življenje, kliče po dejavni navzočnosti Duha, v katerem prepoznamo Boga.14

Gregor iz Nise pa doseže med Kapadočani vrh teološkega razmišljanja o Svetem Duhu in je najbolj sistematičen. Pravi da Sin izhaja neposredno iz Očeta, Sveti Duh pa ne izhaja samo v Sinu (Atanazij), ampak po Sinu. Oče je torej vir vse moči, Sin je moč Očeta, Sveti Duh je duh Sinove moči. Vse to Gregor ponazori s kraljevskim maziljenjem: Oče je kralj kakor tudi Sin, Sveti Duh je kraljevsko maziljenje edinorojenega Sina. Zato gre Svetemu Duhu enako češčenje kot Očetu in Sinu.15

Takratni rimski škof Damaz si je v morju zmot prizadeval za pristno edinost z vzhodno Cerkvijo, kar mu je s pomočjo treh škofov Kapadočanov tudi uspelo. Cesar Teodozij nasilno izda odlok o katoliški veri, ki postane državni zakon. Kdor se tega drži, je katoličan, drugi pa so krivoverci. Zahodna Cerkev se je temu uprla, vzhod pa z bizantinski cesarji prav tako dostikrat odstopa. Tako pride do potrebe vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu, ki potrdi sklepe nicejskega koncila in poudari božanstvo Svetega Duha. Obrazec nicejsko-carigrajske veroizpovedi je še danes skupen vsemu Zahodu in tudi Cerkvam Vzhoda.16 »Verujem tudi v Svetega Duha, ki je Gospod in daje življenje, ki izhaja iz Očeta; ki ga moramo z Očetom in Sinom moliti in slaviti, ki je govoril po prerokih.«17









Stran postavljena 31.12.2003.




Opombe:



1Cesar Teodozij, general španskega rodu, goreč kristjan in kot zahodnjak prepričan nicejanec. Že lata 380 v Tesaloniku izda odlok, v katerem ukazuje naj podložniki izpovedujejo katoliško vero. Skliceval se je na petrov sedež, na papeža Damazain njegovega zavetnika aleksandrijskega škofa. Prim., Zgodovina cerkve 1, od začetkov do Gregorja velikega, Družina, Ljubljana 1988, 265.

2Koncil je bil za starokrščansko cerkev tisti inštrument, s katerim naj bi premagovala neskladnosti v veri. Živahna sinodalna dejavnost ob vprašanjih arianizma je ustvarila negotovost o obveznosti sklepov vsakokratnih zborovanj škofov a kljub temu so posegali po cerkvenem postopku, ko je bil v trinitarično razpravljanje pritegnjen tudi Sveti duh. Prim. J. Lenzenvegar in drugi, Zgodovina katoliške Cerkve, mohorjeva družba, Celje 1999, 116.

3Hipostaza, osnovni in bistven element nečesa, spreminjanje abstraktih pojmov v objektivno obstoječe kategorije. Hipostazirati: opredmetiti, utelesiti.Origen razložiti odnos Očeta in Sina v Bogu.

4Prim. J. Lenzenvegar in drugi, n.d., 91.

5Rodil se je vLibiji, vzgojen je bil v Egiptu in egiptovski eleksandriji je bil posvečen v duhovnika. Bil je odličen pridigar. V letih 318-319 v pridigah in katehezi poda zgrešeno podobo Kristusa. Prim. Zlata doba – Cerkev in njena zgodovina, Ognjišče, Koper 1982, 40.

6Prim. Bazilij Veliki, Sveti duh, Služba božja, Makarska 1978, 18.

7Homousios (sobistven); nova beseda, zaradi katere je kmalu prišlo do hudih sporov, s tem ko se je skoval nov nebibličen izraz. Ta izraz so vsakdanje uporabljali za dvojico predmetov, na primer za dva kovanca izdelana iz iste kovine. Očitali pa so ji tudi sumljivo podobnost s krivoverskimi tezami gnostikov. Prim., Zgodovina Cerkve 1, Od začetkov do Gregorja Velikega, Družina, Ljubljana 1988, 254.

8Prim., Zgodovina cerkve 1, n.d., 256.

9Zgodovina cerkve, n.d., 260.

10Prim. Bazilij Veliki, n.d., 21.

11Zgodovina cerkve, n.d.,261.

12Prim. Bazilij Veliki, n.d., 24-27.

13Prim. C. Sorč, A. Lah, A. Štrukelj, Priročnik dogmatične teologije, Družina, Ljubljana 2003, 531-532.

14Prim. C. Sorč, a. Lah, a. Štrukelj, n. d., 532-533.

15Prim. C. Sorč, a. Lah, a. Štrukelj, n. d., 533.

16Prim. M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba, Celje 1989, 44-45.

17Prvi carigrajski koncil-veroizpoved; V: a. Sterle, Vera Cerkve, št. 911, Mohorjeva družba, Celje 1977, 464.