Jani Družovec, 2. letnik, Maribor
br. Tilen Gregor Urtelj OFM, 3. letnik, Ljubljana
Mistika Gregorija iz Nise
JD:
Ko teče beseda o velikem cerkvenem očetu Gregorju iz Nise, nas pritegne njegova zanimiva življenjska zgodba. Bil je rojen okoli leta 335 kot mlajši brat prav tako pomembnega očeta cerkvenega nauka – Bazilija Velikega. V takratnih časih je verjetno bilo biti mlajši brat “družinskega upanja in nade” še težje kot danes. Zato se je Gregor, medtem ko je njegov brat Bazilij postal škof, odločil podati v takrat priljubljene vode; začel se je ukvarjati z retoriko. Tudi poročil se je s pobožno Teosebijo in imel otroka. A ljubezen do Boga mu ni dala miru in tako se je z ženinim soglasjem vrnil v cerkvene kroge. Pri tem mu je s svojo svetniško držo pomagala tudi njegova sestra Makrina, ki je bila puščavnica in je tako na Gregorja odločilno vplivala, ko je razvijal svojo duhovnost.
Zanimivo je, da ga je brat Bazilij proti njegovi volji posvetil v škofa v Nisi, ki je takrat kot mesto bilo dokaj neznano in nepomembno. A se je hitro znašel in se popolnoma predal svojemu delu ter pri tem pozabil na slavo in strast govorništva. Ko leta 379 umre Bazilij, mu je končno odprta pot iz njegove sence. Že kratek čas zatem, leta 381, na carigrajskem koncilu odigra vlogo pomembnega predstavnika cerkvenega nauka v boju z arianizmom. Njegovo zadnjo pisano besedo zasledimo leta 394, zato domnevamo, da je to tudi leto njegove smrti.
Za obravnavo njegove mistike je potrebna navedba njegovih treh del iz obdobja, ki je sledilo po Bazilijevi smrti. To so O stvarjenju človeka, Mojzesovo življenje in O blagrih. Že sami naslovi nam povedo, da je vso svojo duhovnost utemeljil na Svetem pismu, a ne toliko na golih citatih in odlomkih, kot nam je to domače na primer pri Avguštinu, temveč na sami misli, ki jo posrka pri preučevanju božje besede.
Prispodoba poti Mojzesa pred ljudstvom in na goro me na neki način spominja na Potovanje duše k Bogu delo sv. Bonaventura, ki je nastalo kakih devetsto let pozneje, a ima zelo podobne elemente. Podobnost je razvidna že v besedi iz naslova dela – potovanje – in prav tako kot pri Gregorju gre za pot, na kateri se očiščujemo in spoznavamo Boga. Spoznavamo pa le delno in naše spoznanje bo prešlo, ko pride popolno (prim. 1 Kor 13,9-10).
TGU:
Gregorijeva duhovna teologija ali z njegovimi besedami »božje svetišče mističnega razodetja«,(1) pride do izraza v avtorjevem zadnjem življenjskem obdobju (v letih 382-294) po smrti njegovega brata Bazilija Velikega. Njegovi spisi imajo pomembno mesto tako v latinski kot grški Cerkvi. Kadar ni pisal v obrambo vere, je svojo pozornost usmeril na asketsko in mistično teologijo, katere ustanovitelj je.(2) Za razbiranje mistike v Kapadočanovi življenjski zgodbi in delih bi morali imeti pred seboj oris filozofije in teologije v zlati dobi pisanja grških cerkvenih očetov. V tem kratkem sestavku pa bom zgolj nakazal zasnovo in poteze krščanske mistike, skozi katero bomo lahko uzrli duhovno pot našega svetnika.
Mistika ni edinstven pojav zgolj sredi krščanske kulture, ampak redna spremljevalka vseh religioznih okolij. V našem primeru gre za kulturo poapostolske dobe, konkretno, za stoletje vzpostavitve državnega »kristjanstva« sredi raznolike družbe, zato moramo biti pozorni na posebnosti, ki jih je mistika – za razliko od ostalih predhodnih in ostalih sočasnih oblik – dobila znotraj tega miselnega okolja. Izziv te dobe je silovito pretakanje grškega izrazja v latinski teološki jezik, kar znotraj Cerkve med drugim prinese nekaj nesoglasij in sumničenj o zmotah in krivoverstvih, vendar dolgoročno prispeva k intenzivnemu prečiščevanju izražanja nauka.(3)
Krščanski mistiki so ljudje, katerim Bog na posebno jasen izkustven način razodeva božje resničnosti.(4) Ali natančneje z besedami Katekizma: »Duhovni napredek teži k vedno globljemu zedinjenju s Kristusom. To zedinjenje se imenuje "mistično", ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih – "svetih skrivnostih" – in v Kristusu skrivnosti Svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar« (KKC 2014). Gre za posebno dinamiko odnosa med človekom in Bogom, za pot duhovne poglobitve. »Mistična pot ima navadno tri stopnje: očiščevanje duše, razsvetljenje in mistična zveza. Trajna posledica prehojene mistične poti je preobrazba bitja, nov način življenja in delovanja.«(5) Za opisovanje tega dogajanja in ostale razvijajoče se teološke misli so se krščanski pisci oprli na pojmovanje platonizma(6) in neoplatonizma,(7) torej poganskega (!) nauka, ki se prepleta z religiozno-mističnimi pojmovanji krščanskega in orientalnega porekla. Na primer Mistična zveza duše z božanstvom nosi izrazite sledi neoplatonističnih prvin zrenja Enega in zlitja z njim, vendar krščanska mistična teologija temelji na edinosti med dušo in Bogom, ki se doseže v ljubezni po podarjeni milosti. Krščanski avtorji so filozofijo poganskega pojmovanja nadgrajevali in razvijali za podajanje krščanskega izkustva, a vsem tudi ni uspelo ohraniti edinosti s Cerkvijo.(8)
Eden največjih krščanskih neoplatonikov je bil prav Origen, čigar zvesti učenec je naš Nisejec, prav tako poznan kot drzni filozof in mistik. Dejstvo, da se je Gregorij močneje zanimal za grško filozofijo in bil predan Origenovi tradiciji, se pravi njegovi izrazito neoplatonistični duhovni teologiji, je močno zaznamovalo njegovo zgodbo. V teologiji prekaša tako svojega brata Bazilija kakor Gregorija Nazianškega, vendar je bil zaradi zavedenih kasnejših interpretov deležen obilo nezaupanja in očitkov »poganskosti« ter zapostavljen in nesprejet vse do dvajsetega stoletja.(9)
Gregorijevi mistični spisi so verjetno nastali večinoma v njegovih zadnjih letih. Zanimivo je, da ob vsej bogati zapuščini ne razkrije ničesar o svojem notranjem življenju, niti v osebnih pismih. Edini poznani vzgib in spodbudo k umiku iz javnega delovanja in poglobitvi v študij in duhovnost pripisuje svoji sestri Makrini, ki jo imenuje tudi »moja duhovna učiteljica«.(10)
V svojih številnih eksegetskih delih (De vita Moysis, De beatitudinibus, In psalmorum inscriptiones, In Canticum Canticorum …) Gregorij sprva skuša na razlagah pokazati skladnost svetopisemskih besedil z razumom ali pravo filozofijo. »Po njegovem mnenju sta si Sveto pismo in filozofija v nekem smislu vzporedna: oba učita višje nauke in oba imata enak cilj, dosego človekove popolnosti in končno blaženost. Vendar je za kristjana filozofija podrejena veri in Svetemu pismu kot dvema meriloma resnice, zato nič, kar se ne sklada s Svetim pismom, ni sprejemljivo kot resnica. V tem se krščanska filozofija razlikuje od filozofije "teh, ki so zunaj" in njen končni cilj je zedinjenje z Bogom, mistična zveza v tem življenju in blaženo gledanje v prihodnjem. Čeprav se je Gregorij zavedal antiohijske kritike do aleksandrijske alegorične metode biblične interpretacije in je bolj skrbel za dobesedni pomen kot origenisti, ni nič manj zatrjeval, da osnovni cilj Svetega pisma ni zgodovinski nauk, ampak dvig duše k Bogu. To pa zahteva alegorično metodo, saj omogoči razširitev spisov ter vključitev veliko filozofije, ki je ni v neposrednem zgodovinskem pomenu.«(11) Gregorij se kljub temu ne obotavlja primerjati poganske filozofije z nerodovitno faraonovo hčerjo brez živorojenih otrok (Mojzesovo življenje 2,11). Toda dopušča možnost, da poganska filozofija postane partnerica krščanstvu, če le zaplojene kreposti rodi brez zunanje omadeževanosti (Mojzesovo življenje 2,37-38).(12)
V Mojzesovem življenju razvija nauk o krščanski popolnosti in o tem, kar Sveto pismo uči glede mistične zveze z Bogom.(13) Tema Mojzesa in izhoda mu služi za vzorec in predpodobo duhovnega vzpona na poti k srečanju z Bogom. Različne postaje in dogodke Mojzesovega življenja duhovno razlaga kot zgodbo slehernega vernika od Mojzesa do kristjana, od Izraela do Cerkve. Po Mojzesovem vzoru kristjan hodi svojo duhovno in zakramentalno pot notranjih očiščenj, prek katerih se vzpenja na težko dostopno »goro Sinaj« k nedostopni božji skrivnosti, razkriti v Kristusu (popotovanje in gora sta priljubljeni tematiki tudi grških pesnikov). Prav tako v blagrih in Gospodovi molitvi najde dinamiko poti krščanskega življenja do popolnosti in mističnega zedinjenja, »gledanja Boga«.
Pot mističnega vzpona je postopna in videti je, da jo je tudi Gregorij skozi svoje življenje in pisanje postopoma odkrival. Človek stremi k temu, kar mu je sorodno (naslonitev na Platonovega Timaja), k tistemu, po čigar podobi in sličnosti je ustvarjen (1Mz 1,26), trdi Gregorij (O stvarjenju, Govor 5). Kakor namreč oko zre žarke svetlobe, ker je svetloba del njegove narave (platonski obrazec), podobno človek more uzreti Boga, ker je v njem božanska prvina (De infant.).(14) Božje skrivnostne poteze na človekovi podobi pa so zaradi naše krhke narave zakrite s strastmi, cenenimi užitki in zabavo kakor s peskom (naslonitev na Origena), kot so čudoviti mozaiki prekriti z afriškim peskom. Vendar človekova razpetost ni najprej med duhom in snovjo, kot je učil platonizem, ampak med grehom in božjo voljo. Človekovo odrešenje, osvoboditev in očiščenje pomeni povrnitev enkratne božje podobe, kakršno je nosil prvi človek (O stvarjenju, 16), ki pa se lahko zgodi samo po ozdravljenju v krstni vodi. Mi sami pa se moramo izogibati in zoperstavljati zlu (s tem že postajamo podobni Bogu) in si prizadevati za brzdanje strasti, saj ukročene strasti lahko služijo kot zagon našemu vzponu na goro. Gregorij ne prezre človeškosti na tem popotovanju, padcev v greh zaradi nestanovitnosti, ustavljanja zaradi prepustitve ugodju, prividom egiptovskih jedi… Vendar mu je blizu Pavlova tema tekača, ki pušča za sabo lažne utvare in se steguje po tem, kar je pred njim in čemur sledi. Vera je prav v iztrganju posvetnim užitkom in sprejemanju hrane od Boga, nebeške mane, pa še to brez kopičenja zalog, le kolikor potrebujemo »vsakdanjega kruha«, nakar krenemo dalje. Na spremenljivi poti tolažb in skušnjav skozi puščavo do nas polagoma prodira milina božje navzočnosti.
Kdor hodi za Jezusom, naposled uzre pred seboj njega, ki utira pot, kakor je Mojzes spoznal, da videti Boga pomeni hoditi za njim, torej gledati ga v hrbet, ne v obličje, kar bi pomenilo postaviti se mu nasproti. »Če drži, kar pravi Pridigar: "Bog je v nebesih" (Prd 5,1) in, kakor pravi Psalmist, si ti "blizu Boga" (Ps 73,28), iz tega nujno sledi, da naj bi bil tam, kjer je Bog, saj si z njim povezan. Če je torej naročil, naj v molitvi Boga kličemo Oče, s tem ne reče drugega kakor to, da postaneš kot tvoj nebeški Oče z življenjem, ki je vredno Boga, kakor nam še jasneje zapoveduje drugje, ko pravi: "Bodite torej popolni, kakor je popoln tudi vaš nebeški Oče" (Mt 5,48) (O Gospodovi molitvi 2)«.(15)
Sicer pa Gregorij pravi, da je videnje Boga v tem, da nenehno hrepenimo po njem in se ne naveličamo (Mojzesovo življenje), sam Bog pa ne neha po Besedi klicati in vabiti ter dajati potrebno milost za nove vzpone (Razlaga visoke pesmi). Bog je kakor studenec, ki večno izvira v Duhu in poteši žejo, ne pa hrepenenja. Od tod je veličina epektaze, neizčrpnega hrepenenja, ki ga Bog vzbuja in ga edini more potešiti. Duhovni vzpon v tem življenju tako nikoli ni končan.(16)
Gregorijeva dela nam kažejo njegov osebni razvoj na poti mističnega vzpona, ki ga je ubesedil na podlagi lastnih izkustev težavnosti in lepote hoje za Kristusom. Če mu že pripada naziv prvega krščanskega mistika, si po mojem mnenju zasluži tudi sloves enega največjih krščanskih mistikov prav zaradi spisov, ki jih je namenil preprostim ljudem in oblikoval v primerno razumljivem jeziku z univerzalno aplikativnostjo. Še njegovi najostrejši kritiki ne morejo zanika vpliva, ki ga je imel na kasnejše teologe. Vsekakor zmore še danes nagovoriti ljudi različnih stanov in poklicev za vrednoto življenja na popotovanju k Bogu.
Viri in literatura:
Adalbert G. Hamman, Korenine naše vere. Kateheza cerkvenih očetov, Družina, Ljubljana 1993, 50-62.
Adalbert Rebić (uredn.), Opći religijski leksikon, Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb, 2002.
Catholic Encyclopedia, URL= http://www.newadvent.org/cathen/.
Jean Danielou – Henri I. Marrou, Zgodovina Cerkve I, Družina, Ljubljana 1988, 264-268.
Jesus Castellano Cervera, Evharistija, mesto mističnega izkustva, v: Redovniki in edinost, leto VI, 3/ 1996, 11-14.
Johannes Quasten, Patrology. The Golden Age of Greek Patristic Literature, Christian Classics, INC., Westminster, Maryland, 1986, vol. III, 254-296.
Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Družina, Ljubljana 1993.
New Catholic Encyclopedia, The Catholic University of America, Washington, D.C., 1967 (1981), vol. VI. & X.
Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, Mohorjeva družba, Celje 1974.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.
Opombe: