Janko Rezar 3. letnik, Maribor in
Klemen Štavbar, 3.letnik, Ljubljana
Eksegeza pri Kapadočanih
NEKAJ O KAPADOČANIH
Še ni bila polovica 4. stoletja, ko je provinca Kapadokija dala tri velike može in teologe, Bazilija Velikega, njegovega prijatelja Gregorja Nazianškega in njegovega brata Gregorja iz Nise. V njih se je nadaljevala Atanazijeva smer in dosegla vrhunec prav za časa Kapadočanov. Ko so umrli, je bil na obzorju že popoln polom arianizma in zmaga vere v Niceji.
EKSEGEZA PRI KAPADOČANIH
Bazilij Veliki (330-379):
Razlikuje se od svojih vélikih sodobnikov v tem, da ni pisal nobenih učenih komentarjev k knjigam Svetega pisma. Njegovo strokovno eksegetsko znanje se kaže v mnogih pridigah. Je vsekakor eden najbolj briljantnih cerkvenih govornikov starega veka, ki kombinira retorično »bahanje« s preprostimi mislimi in jasnim izražanjem. Noče ugajati, ampak predvsem trkati na vest.
Eksegetska dela:
In Hexaemeron:
Ta sklop sestavlja devet pridig. Gre za pripoved, oris šestih dni stvarjenja v 1Mz 1,1-26, ki jih je pridigal pred letom 370, ko je bil še duhovnik. Čeprav dajejo vtis improvizacije, so bile izjemno spoštovane tako na vzhodu kot na zahodu. Posebej je In Hexaemeron cenil Gregor Nazianški: »Kadarkoli vzamem v roke Hexaemeron, se spomnim Božje bližine in se mi zdi, kakor da gledam delo stvarjenja v vsem začetku in vsem razvoju.« Nobenega dela v poznogrški literaturi ni, ki bi se lahko primerjal s temi pridigami po retorični lepoti. Obsežno se jih posluži sv. Ambrož za svoje pridige na isto temo.
Bazilij noče predstaviti alegorične interpretacije Geneze. Njegov namen je predstaviti krščansko gledanje na svet v kontrastu na starodavne poganske predstave. Pokazati hoče na stvarnika, ki je pred stvarjenjem. »Riše« lepo sliko o lepotah narave in pojasni čudež kozmosa preko presunljive predstavitve naravnih znanosti in filozofije, kar pokaže nanj kot osebo, ki je sledila raziskovanjem in učenosti skozi zgodovino. Mnogo razlag si je sposodil od filozofov: Aristotela, Platona,… Poleg tega je zavezan Plotinu, čeprav ga nikoli ne omeni.
Pridige na Psalme:
V tem sklopu je približno 18 pridig na Psalme, ki jih pripisujejo Baziliju Velikemu. Od teh naj bi bilo avtentičnih približno 13 pridig. Psalmi na katere se naslanja so: 1, 7, 14, 28, 29, 32, 33, 44, 45, 48, 59, 61, 114.
Pridige na psalme pa imajo vseeno bolj moralno in bodrečo – opominjajočo vsebino kot pa razlagalno – eksegetsko.
O Svetem Duhu:
V tej razpravi, ki jo je Bazilij napisal proti krivovercem, razlaga stvarjenje: Oče, Sin in Sveti Duh so obstajali že pred časom. Pri stvarjenju pa je imel veliko vlogo Sveti Duh. Nebesnim silam je dal trdnost, ki pomeni neomajno zakoreninjenost dobrem. Stvarjenje je preureditev na bolje vseh tistih bitij, ki so propadla zaradi greha (prim. 2 Kor 5,17). Stvarjenje je dokaz o edinosti Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Oče je vzrok za vse nastalo, Sin je vzrok za stvarjenje, Sveti Duh pa vzrok za izpopolnjenje. Očetova volja je duhovom, ki mu služijo, dala obstoj, Sinovo dejanje jih je priklicalo v bivanje, Duh pa jih je izpopolnil. Vendar to ne pomeni, da Sinovo dejanje ni popolno, kot tudi ne pomeni, da obstajajo tri počelne hipostaze. Počelo vsega bivajočega je namreč eno samo. Bazilijeva razprava o Svetem Duhu kaže na izhajanje Svetega Duha iz Očeta in Sina.
Pri interpretaciji Svetega pisma je Bazilij Veliki uporabljal tako literarne kot alegorične metode. Najbolj znana je postala njegova druga pridiga, ki poziva k odpovedi oderuštvu.
Gregor iz Nise (335-394):
Med vsemi tremi Kapadočani, je Gregor iz Nise najbolj spreten in uspešen avtor. Njegova dela razkrivajo globino in širino, ki prekaša dela Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega. V njegovih delih se opazi velik vpliv grške retorike. Njegov stil ostane velikokrat brez šarma. Njegovi stavki so mnogokrat pretežki in se kažejo kot pretirani. V svojih hvalnicah in pogrebnih govorih, pa je njegov slog poln ognja in energije.
Težko je natančno kronološko razvrstiti dela Gregorja iz Nise. Vsekakor je verjetno, da je največ del napisal v poznih letih svojega življenja. Vsa dela naj bi nastala nekako po letu 379.
Eksegetska dela:
De opificio hominis:
To prvo njegovo eksegetsko delo je bilo mišljeno kot dopolnitev k pridigam In Hexaemeron Bazilija Velikega. Čeprav je De opificio hominis večinsko sestavljen iz antropoloških in psiholoških razlag, teološki vidik vsekakor ni zapostavljen. To navede tudi na začetku tega dela.
Delo temelji na obeh poročilih o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi (prim. 1Mz 1,1-30 in 2,4-25). V prvem poročilu vidi človeka kot načrt in izvedbo izven zgodovine in časa, medtem ko je človek v drugem poročilu postavljen v tok časa. Človek je spolno bitje, podložno strastem, ki pogojujejo njegov zemeljski položaj, dokler ne bo dosegel dovršitve v epektazi (pomeni teženje duše k Bogu). Človeštvo je enkratna božja podoba. Človeštvo primerja z velikanskim mozaikom, kjer tako posamezen kamenček kot celota predstavljata božjo podobo.
De opificio hominis je nastalo verjetno kmalu po smrti sv. Bazilija Velikega (1. januar 379) ali pa v zadnjem obdobju Gregorjevega življenja.
Explicatio apologetica in Hexaemeron:
Njegovo drugo delo o stvarjenju je bilo napisano, da bi popravil nekatere zmote zaradi nerazumevanja svetopisemskega teksta in eksegeze Bazilija Velikega. Vsekakor je to delo napisal kmalu po De opificio hominis. O tem delu poda mnenje, da ni popačil literarnega smisla Svetega pisma v neko okrasno alegorijo.
De vita Moysis:
V tej mistični razpravi podaja Gregor smer k življenju vrlin, v Mojzesu kot idealnem modelu. De vita Moysis je sestavljen iz dveh delov, kar kaže tudi na dve različni vrsti svetopisemske eksegeze. Prvi del povzame Mojzesovo življenje, drugi del pa je alegorična interpretacija, v kateri mistični zakonodajalec in duhovni voditelj Izraela postane simbol mističnega preseljevanja in dviganja duše k Bogu. Govori o treh stopnjah duhovnega življenja: očiščenje, razsvetljenje in kontemplacija (mistično izkustvo). Tukaj se lepo vidi vpliv grške filozofije.
Ostala dela:
In psalmorum inscriptiones
Petnajst pridig na himne Psalmov
De oratione dominica
De beatitudinibus
Dve pridigi na 1 Kor
Gregor Nazianški (ok.330-389/90):
Gregor ni bil uspešen avtor, kar se tiče razprav. Nikoli ni spisal nobenih bibličnih komentarjev ali kakšnih dogmatičnih razprav. Njegova literarna dediščina vsebuje v veliki meri govore, pesmi in pisma. Peti govor je deloma eksegetski, saj na osnovi Svetega pisma razlaga božanstvo Svetega Duha.
LITERATURA:
Fortescue, The Greek Fathers, Catholic Truth Society, London, 1908.
H. Freiherr von Campenhausen, Griechische Kirchenväter, W. Kohlhammer Verlag, Stuttgart, 1967.
J. Quasten, Patrology, Westminster, Maryland, US, 1986.
Alte Kirche II., Gestalten der Kirchengeschichte, Verlag W. Kohlhammer, Stuttgart, Berlin, Köln, Meinz, 1984.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.