Maksimiljan Jani Tušak, 3. letnik, Ljubljana
Družina svetnikov
Bazilijevi bratje in sestre
1. Uvod: predstavitev družine svetnikov
Bazilij Veliki je odraščal v krščanski družini, ki se je odlikovala po svetosti. Smemo reči, da je bila svetost tista vrednota, ki je Bazilijeve brate in sestre povezovala tudi s preteklimi generacijami, ki so to, kar so prejeli, izročali naprej. V kolikor se ozremo v zgodovino družine svetnikov, opazimo, da so prvi med njimi že stari starši desetih otrok sv. Bazilija Starejšega in sv. Emilije (starša Bazilija Velikega). Znano je, da je bil oče sv. Emilije mučenec, mati Bazilija Starejšega pa je bila sv. Makrina Starejša, ki je vidno zaznamovala Bazilijevo družino. Poleg naštetih se v Cerkvi spominjamo tudi Bazilijevih bratov in sestre: sv. Gregorija iz Nise, sv. Petra iz Sebaste, sv. Navkratija in sv. Makrine Mlajše. V nadaljevanju bom skušal predstaviti življenjsko pot slehernega od naštetih in osvetliti njihov prispevek k svetosti in pravovernosti Cerkve.
2. Stari starši Bazilija Velikega
2.1. Oče Bazilijeve matere: mučenec
Na osnovi pisnih virov vemo le to, da je bil mučenec za krščansko vero.
2.2. Mati Bazilijevega očeta: sv. Makrina Starejša
Vse, kar vemo o njej, je zapisano v pisanjih njenih vnukov (sv. Gregorij iz Nise) in pri sv. Gregoriju Nazianškemu, ki jo omenja, ko govori o sv. Baziliju Velikemu.
Glede na sklepanja je moč postaviti njeno rojstvo pred letom 270. Njen dom naj bi bil v Neocezareji v Pontu. V času preganjanj Maksimilijana II. naj bi s svojim možem (imena ne poznamo) prišla ob vse imetje ter naj bi se sedem let skrivala po pontskih gozdovih. Svoje življenjsko izkustvo je znala posredovati svojim vnukom - še posebej je imela velik vpliv na Bazilija Velikega. Po predvidevanjih naj bi umrla v četrti dekadi četrtega stoletja. Spominjamo se je 14. januarja.
3. Starša svetih bratov in sester
3.1. Bazilij Starejši
Bil je kristjan, rojen l. 270 v Kapadokiji - tam je tudi umrl l. 330. Poznamo ga kot odvetnika in učitelja govorništva. Spominjamo se ga 30.5. skupaj z njegovo sveto ženo Emilijo.
3.2. Sveta Emilija
Rojena je bila okoli leta 300 v Kapadokiji, vendar je bila že od otroštva sirota (oče mučenec). Kot žena Bazilija Starejšega je postala mati desetih otrok - od katerih je kar polovica svetnikov. Umrla je l. 372 v samostanu pri svoji hčeri Makrini - pri slovesu sta bila navzoča najstarejša sv. Makrina in najmlajši sv. Peter (iz Sebaste).
4. Bazilijevi sveti bratje in sestre in Bazilij sam: po starosti
4.1. Sveta Makrina Mlajša
Rojena je bila okoli l.327 v Cezareji (Kapadokija). Izobražena naj bi bila kar v domači hiši: prvi šolski pouk, ki je v glavnem temeljil na Svetem pismu, naj bi dobila doma pri materi - doma so jo ob tem želeli izobraziti tudi za praktična hišna opravila. Ko je dorasla, ji je oče poiskal bodočega moža, vendar je le-ta umrl, Makrina pa se je zaobljubila devištvu. Omembe vreden je tudi njen prispevek po smrti očeta Bazilija, saj je bila materi Emiliji v veliko pomoč pri vzgoji mlajših bratov. Ko so bili slednji že preskrbljeni, sta skupaj z materjo preživeli zadnji del svojega zemeljskega življenja v samostanu (družinsko posestvo ob Irisu je postalo kraj samostanskega življenja). Pred smrtjo jo je obiskal brat Gregorij iz Nise - sklepajo, da je njegov spis "O duši in vstajenju" sad zadnjega pogovora s sestro. Umrla je l. 380 - spominjamo se je 19.7.
4.2. Bazilij Veliki, škof in cerkveni učitelj
Rodil se je l. 330 v kapadoški Cezareji. Kakor poročajo mnogi viri, ga je vzgajala babica sv. Makrina Starejša; zanemariti pa seveda ne smemo tudi prispevka njegovih svetih staršev - oče Bazilij Starejši ga je povedel v svet grške omike (odvetnik in učitelj govorništva), ki pa jih je poglabljal še drugod (Carigrad). Leta 351 se je podal v Atene, tam srečal sv. Gregorija Nazianškega in z njim sklenil zaupno prijateljstvo. O njunem življenju piše Nazianški: "Znani sta nama bili dve poti: ena je držala v naše cerkve in k našim duhovnikom, druga k poganskim učiteljem. Tistim, ki imajo na tem veselje, sva pa prepustila veselice, igre, sestanke, pojedine. Ponosna sva bila, da se kristjana imenujeva in sva" (op.: zanimivo je, da sta bila krščena šele l. 357).1 V Atenah je Bazilij ostal nekako štiri leta, tu se je izobrazil v modroslovju in govorništvu. Domov, kjer se je v času njegove odsotnosti veliko spremenilo, se je vrnil okoli l. 355. Življenje svetnikov o njegovi vrnitvi domov takole poroča: "Stara mati je bila umrla, tudi oče je odšel za njo, mati se je z najstarejšo hčerjo in najmlajšim sinom Petrom preselila na svoje posestvo v Pontu. Po kratkem obisku v Pontu je prevzel Bazilij v Cezareji poučevanje v govorništvu in tako nadaljeval očetovo službo."2 V času, ko je živel v Pontu, je obiskal svojo sestro Makrino Mlajšo, ki ga je spodbujala na krščanski poti. Tako se je dal Bazilij krstiti l. 357. Po krstu naj bi odšel v Egipt, kjer naj bi poglobil svojo vero, vendar se je domov vrnil že čez dobri dve leti ter razdelil vse svoje imetje ubogim, sam pa odšel v Pont. Po nekaj letih (362) ga je pot zopet vodila nazaj v Cezarejo, kjer ga je tamkajšnji novoizvoljeni nadškof Evzebij želel imeti za svojega pomočnika. Bazilij se v tem času ni izkazal le kot odličen mašnik in škofov pomočnik, temveč tudi dobrotnik ubogih (ob veliki lakoti l. 367 in 368 naj bi daroval svojo dediščino po materi in zanjo nasitil lačne). Po smrti Evzebija, je l. 370 prevzel škofovsko službo, ki so jo posebej zaznamovala njegova prizadevanja proti arijancem (Arij in njegovi privrženci so trdili, da je imel Kristus le človeško naravo - obsodba: Niceja, l. 325) in pa skrb za uboge (v vsakem večjem kraju zgradil bolnišnico - npr. v Cezareji je zgradil ogromno bolnišnico in jo imenoval po sebi Bazileja). Svojo škofovsko službo je opravljal vse do svoje smrti 1.1.379. V Cerkvi se ga tako spominjamo 2.1. (nekateri viri navajajo, da se ga rimska cerkev spominja 14.6 - pri nas je v koledarju kot na V 2.1.).
4.3. Sv. Navkracij
O njem vemo zelo malo - znano je, da se je umaknil v samoto in uboštvo; umrl pa tragično na lovu.
4.4. Sv. Gregorij iz Nise, cerkveni učitelj in mistični pisatelj
Rojen kot ostali v Cezareji (v Kapadokiji) okoli l. 344. Nanj sta v najzgodnejših letih vplivali obe Makrini, kasneje pa žena Teosebeja. Izobrazil se je v govorništvu in grški filozofiji. Sprva je opravljal službo lektorja, a se je premislil ter oženil in postal odvetnik. Ker je žena uvidela, da je bolj ustvarjen za "svete vede", mu je pustila, da je odšel v samoto - od tam ga je poklical brat Bazilij in ga l. 371 posvetil za škofa v Nisi. Po smrti brata Bazilija (379) je stopil v ospredje, branil bratovo dediščino v metropoliji, vizitiral,... Med drugim ni čisto brez pomena, da je bil l. 381 med vodilnimi škofi na koncilu v Carigradu - tu se je tudi najverjetneje srečal s sv. Hieronimom. Znano je, da je tudi Gregorij dodal svoj prispevek v boju proti herezijam. Umrl je najbrž l. 395. Dela: Mojzesovo življenje, razlaga Visoke pesmi,... Spominjamo se ga 10. januarja.
4.5. Sv. Peter, škof v Sebasti
Bil je deseti otrok Bazilija in Emilije. Oče Bazilij je umrl približno takrat (340), ko se je rodil Peter. Za njegovo vzgojo se je najvidneje zavzela njegova starejša sestra sv. Makrina Mlajša: bila mu je svetel zgled krepostnega življenja. Ko je odrasel, se je odločil za redovniški stan - Bazilij Veliki ga je zaradi krepostnega življenja imenoval za naslednika svojega (moškega) samostana ob reki Iris v Mali Aziji. Bazilij Veliki na svojega najmlajšega brata ni pozabil tudi takrat, ko je postal nadškof v Cezareji - l. 370 ga je posvetil v mašnika. Nekaj časa zatem je postal tudi škof - znana je njegova apostolska gorečnost in odločnost, ki se kaže v pismu svojemu bratu Gregoriju iz Nise, kjer ga spodbuja, naj piše zoper Evnomija (heretik). V takšni gorečnosti je sklenil svoje zemeljsko poslanstvo - umrl je l. 391 ali 392 (mnogi Armenci so ga že takrat prištevali med svetnike). Spominjamo se ga 9. januarja.
5. Zaključek
Viljem Faber je v svoji knjigi Duhovna rast o sv. Baziliju Velikem takole zapisal: “Sveti Bazilij, ki ga skupaj z njegovim bratom sv. Gregorijem iz Nise in prijateljem sv. Gregorijem iz Nazianca časti vesoljna Cerkev kot kapadoško trozvezdje,…”3 Prepričan sem, da smemo razširiti Fabrov navedek in trditi, da se Cerkev skozi vso zgodovino ne veseli le omenjenega trozvezdja, temveč tudi mnogih manj poznanih kapadoških zvezdic, ki pa na obnebju Cerkve nikoli ne zaidejo – to so bratje in sestre ter predniki sv. Bazilija Velikega. S Fabrovim trozvezdjem pa se lahko kljub vsemu strinjamo, saj je prispevek omenjene trojice vidno vplival na oblikovanje teologije – odločno so postopali proti razkrajanju Cerkve od znotraj.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.