Marko Škufca, 3. letnik, Ljubljana
Preizkušano prijateljstvo
Bazilij Veliki in Gregorij Nazianški
Uvod
Bazilija, Gregorja Nazianškega in Gregorja iz Nise prištevamo k »velikim Kapadočanom«. Med njimi je bil Bazilij najmočnejša osebnost, ki je močno vplival na svoja prijatelja. Gregor iz Nise je bil celo njegov mlajši brat, z Gregorjem Nazianškim pa se je srečal na študiju v Cezareji v Kapadokiji. Gregor se je hotel seznaniti z vsem dotedanjim bogastvom antične poganske kulture, vendar ni podlegel njenim slabim etičnim vplivom. V Aleksandriji je spoznal prve učenjake krščanstva, potem pa je bil še v Atenah, da bi se seznanil s pogansko kulturo in jo preučil. Tudi tu mu je bil najboljši prijatelj Bazilij, ki mu je veliko pomagal.
Tukaj ne moremo mimo Gregorjeve nežne in občutljive narave. Bal se je velike odgovornosti postati duhovnik. V času preizkušenj se je zatekal k Baziliju, ki ga je opogumljal. Ta ga je znal pomiriti in spodbuditi, da se je po nekaj mesecih vrnil na delo. Problemi pa so šele nastali pri imenovanju za škofa v novoustanovljeni škofiji v Sasimi. Tega škofovskega sedeža ni nikoli zasedel in se ga je otepal z vsemi močmi. Na to mesto ga je hotel postaviti Bazilij. Ko se je čez čas umiril, je spoznal svojo zmoto. Bil je namreč zelo šibkega značaja in primanjkovalo mu je trdnosti.
Njegova pisma, ki govorijo o prijateljstvu (predvsem z Bazilijem):
Iz pisem je razvidno, da sta bila Gregor Nazianški in Bazilij Veliki zelo tesna prijatelja. Spoznala sta se že, ko sta se šolala v Atenah. Tam sta vedno »držala skupaj«, še posebno ko je šlo za obrambo vere in katoliške Cerkve. V tedanjem času so bile Atene nekakšno mesto študentov. Za študentje pa vemo, kakšni so, da jih zanima poleg tistega obveznega še marsikaj drugega… Tukaj sta si Gregor in Bazilij pomagala in se s skupnimi močmi upirala lahkoživemu študentskemu življenju.
Po vrnitvi iz Aten sta se dala krstiti. Bazilij si je hitro pridobil dobro ime, saj je s svojim znanjem, gorečnostjo in dobroto prekašal svoje vrstnike. Potem je pomagal škofu Evzebiju pri vodenju škofije. Kmalu za tem so ga postavili za škofa v Cezareji (takoj po Evzebijevi smrti). Gregor mu bo tem napiše pismo in mu čestita.
Po imenovanju Gregorja za škofa v Sasimi pa so se začele težave oziroma prijateljstvo je bilo preizkušano.
Sasima je bila manjše mesto, ki je bilo versko, politično in gospodarsko močno razdeljeno.
V pismu je Gregor ozmerjal Bazilija z divjakom in mu očital oblastiželjnost in sebičnost. Videti je bilo, da mu ne bo nikoli odpustil, ker ga je postavil za škofa (danes je drugače). Bazilij je hotel z imenovanjem Gregorja za škofa dobiti močnega soborca zoper arianizem, ki je takrat močno ogrožal tamkajšnjo Cerkev. Šlo je za »sveto vojno« resnice nad zmoto. Šlo je tudi za rivalstvo med funkcionarji tako na cerkveni kot na državni ravni. Bazilij je mislil, da bo prijatelj službo sprejel in ugodil želji starega prijatelja. Gregor se mu je zdel najbolj primeren za tako službo. Bil je namreč dobro izobražen in tudi pobožen. Ni pričakoval takega odpora do škofovstva in službe Cerkvi. Sam je izjavil, da noče pasti putk in pujskov cezarejskega škofa. Oče ga je ob tem prepričeval, naj vendarle tudi na tak način služi Cerkvi. Umaknil se je v samoto, vendar ne za dolgo, ker se je potem vrnil k očetu, kjer mu je pomagal. Tako sta bila dolgo časa v napetih odnosih eden do drugega. Rana v prijateljstvu ni bila nikoli docela zaceljena.
Govor Gregorja Nazianškega ob pogrebu Bazilija:
Po smrti Bazilija se je tudi Gregor omehčal in je občutil močno samoto. Pogrešal ga je.
Sam pravi, da sta si bila nekako usojena. Tudi kadar sta se ločila, ju je tok življenja zopet prinesel skupaj. Vse to pripisuje božji previdnosti, ki ju je spremljala ves čas. Sam občuduje Bazilijevo resnost, zrelost in modrost njegovih govorov. Pozival je celo druge, naj ga posnemajo in ga imajo za zgled. Poudari, da je bil izmed atenskih študentov nekaj posebnega in je užival velik ugled tako med študenti kot tudi pred učitelji. Tako opiše začetke njunega prijateljevanja, ki ga primerja z zaljubljenostjo. Iskala sta modrosti in hrepenela po istem cilju – večni ljubezni in idealu, ki sta ga gojila kot tesna prijatelja, sostanovalca, sodelavca. Poudari, da znanost rada vzbuja zavist, vendar je bilo med njima le zdravo tekmovanje. Nista tekmovala za prvo mesto ali dobro oceno, temveč kdo bo komu pomagal, ker je vsak imel uspeh drugega kot za svoj uspeh. Gregor sam pravi, da sta imela eno dušo v dveh telesih. Obema je bilo skupno prizadevanje in glavna skrb za krepost in za življenje v prihodnji stvarnosti. K temu sta stremela ter usmerjala vse življenje in delovanje, ker sta hotela živeti po božji volji. Drug drugemu sta bila v spodbudo kreposti. Za njiju je bila največja vrednota, da živiš kot kristjan in se zato smeš tudi imenovati kristjan.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.