Niko Aracki, 2.l, Maribor
Gregor Šemrl, 2.l, Maribor
Bazilij Veliki
dobrodelnost in organizacija
»Njegovi nazori so bili pravila tega prvega katoliškega društva visokošolcev.«1 Govor je o sv. Baziliju, čigar odmev ni bil le tam (v Atenah) in takrat (ok. 350), bi pa morali iz tako svetlih opisov »mladega študenta« sklepati na briljantno, to je svetniško prihodnost.
Življenjski podatki so našteti v mnogih enciklopedijah o cerkvenih očetih, na internetu, v uvodih v njegova zbrana dela (predvsem pisma). Najde se tudi kakšen njegov zelo poetičen življenjepis v izdaji Hrvaške province sester bazilijank. Očitno se zdi, da je Cerkev že nekdaj lepo hranila in cenila njegova dela, spise ter dela in spise njegovih najbolj relevantnih življenjskih sopotnikov. Gre seveda za enega največjih krščanskih duhov. Gre za svetnika, ki je v njegovem času najtrdneje konsolidiral in usmeril Cerkev zato dediščina in hvaležnost še daleč nista izčrpana.
O Baziliju imamo ohranjene najprej njegove teološke mojstrovine, namenjene ali bratom v škofovstvu ali lokalni cerkvi, katerih glavni vzrok nastanka je bil skrb za ortodoksijo ter pastoralni čut za zveličanje ljudstva, ki mu je bilo 370 leta zaupano. Druga skrb, ki je to prvo morda prehitevala, je bila skrb za meništvo, ki ga je svetnik po vzgledu Egipta in Sirije prerodili in iz svetobežnih vzgibov, katerih je bil poln, tudi sam, porodil. Njegova redovna pravila so tudi danes osnova pravoslavnemu meništvu. Tretja, ki je pa z obema prej naštetima skrbema prepletena, je predanost v osebnih stikih, ki jih goji preko pisem z premnogimi sodobniki, od nepoznanih menihov, do papeža in v katerih je poln sočutja, pastirskega navdiha ter neomajen v skrbi in v odločitvah za svojo katoliško-ekumensko Cerkev.
Bazilij je črpal iz svoje svete družine. Pravijo, da ni podobne, ki bi Cerkvi dala toliko svetnikov. Nekaj generacij, od mučencev, škofov do posvečenih devic, je fenomen ene same aristokratske kapadoške družine.
Črpal je tudi iz bleščečega šolanja v Cezareji, v Konstantinoplu in v Atenah, kjer se je v družbi z sv. Gregorjem Nazianškim izvežbal v retoriki, filologiji, zgodovini, poeziji in seveda v filozofiji. V tem »jedru« antike se je srečal s kasnejšim Julijanom Odpadnikom in seveda mnogimi drugimi najpomembnejšimi sodobniki ali pa, ki to šele bodo. Pred dopolnjenim tridesetim letom pa se vrne v Malo Azijo, sledi očetovim učiteljskim stopinjam, par let bleščečih uspehov pa prekine svetniška sestra Makrina, preko katere mu Bog dokončno spregovori, mu postavi pod vprašaj svetno življenje in ga po krstu 356 povabi v puščavo. Jezusovo navodilo v Mt 10,21 dobesedno izpolni in…
…sedaj črpa iz Svetega pisma. Globlji požirki vere, obisk korenin meništva v Egiptu in drugje, Filokalija ter ostali očetje ga usposabljajo za avtoriteto v pokrajini. Z močnim zaledjem med menihi postaja pomoč ordinariju Evzebiju. Za delovanje v upravi, v organizaciji samostanov ter v liturgični prenovi, pa je, pod vplivom prijateljevega očeta Gregorja Nazianškega dobil polno odgovornost, ko je škofa 370 nasledil. Do konca življenja bo branil suverenost ter enotnost Cerkve in dajal vzgled za človekoljubno, z evangelijem polno življenje.
Cezareja je bila pomemben škofijski sedež, le eno stopnjo pod koncilskimi patriarhati in je obsegala vsaj polovico Male Azije. Metropolija Kapadokije je bila zato strateško pomembna za svetno oblast. Arijanskemu cesarju Valensu, ki je paktiral z manjšino sufraganskih škofov, ki Bazilija niso sprejemali, se je svetnik odločno zoperstavljal ter branil pravice, dolžnosti in čast Cerkve, iz katere je izločal nedostojne, preganjal simonijo, zahteval disciplino v spoštovanju kanonov, grajal grešnike ter napadal krivoverce. Doktrino in načela je izpolnjeval z obiski, navodili in zmeraj doživljal uspeh. Časten naziv škof je povzdignil v ideal predanosti in služenja. Na sufraganske sedeže, ki jih je v interesu, da ohrani celovitost cerkvene pokrajine, še pomnožil, je instaliral sorodnike in prijatelje (oba Gregorja), ki so skupni »homousius«, brez želene intervencije papeža Damaza, ubranili pred krivoverstvi. Do smrti 379 leta nasprotna stran sicer še ni bila izločena, a je na to s spisom o Svetem duhu, ter na razumevanje skrivnosti Svete Trojice Bazilij odločilno vplival.
V njegovih življenjepisih je na tem mestu potrebno nadaljevati z občudovanjem najširšega spektra delovanja škofa. Njegova človekoljubna, karitativna dejavnost je izredna in inovativna. Še v času, ko je bil pod Evzebijem njegov »generalni vikar«, je izkazal sočutje z reveži in trpečimi, še posebej pa v letih suše, zaradi katere je prodal družinske posesti, da je z izkupičkom hranil lačne. Duhovniška pridigarska dejavnost je pogosto usmerjena proti lažnosti bogastva ter proti bogatašem.
V času škofovanja je Bazilij v predmestju Cezareje dal zgraditi Ptochoptopheion ali Bazilejo, veliko oskrbovalnico za gobavce, siromake in popotnike. Zraven skrbi za bolne je v tem »mestu v malem« ali novem mestu, he kaine polis, znotraj deloval še sistem obrtniškega usposabljanja, imelo pa je tudi molilnico. Pomembnost tega predmestja je skoraj zasenčila Cezarejo, služilo pa je za model »evangelijskega mesta« načel revščine in usmiljenja in so ga, v manjših obsegih, posnemali tudi drugi kapadoški škofje.
378 so Bazilijeve aktivnosti prekinjene, očitno zaradi bolezni. Posmrtna slava je dosežena 1. januarja 379. Na zemlji je zanjo skrbel sv. Gregor Nazianški s hvalnicami in epitafi, v nebesih pa On, komur je svetnik življenje posvetil.
Tako izjemen glasnik blagovestja, ki še danes diha v spisih, v liturgiji ter predvsem v samostanih njegovega reda, ostaja za Cerkev, oče in učitelj ekumenizma in nesporno ostaja Veliki.
Gregor Šemrl, 2. letnik, Maribor
Bizantinska liturgija imenuje Bazilija »luč pobožnosti« in »luč Cerkve«, kar kaže na njegovo veliko in zelo vplivno mesto v Cerkvi. To mesto si je pridobil s pobožnostjo in učenostjo, 'pius et doctus', kot je že blaženi Slomšek rad poudarjal in to želel še posebej od bogoslovcev ter duhovnikov. Bazilij je bil mož globoke pobožnosti in velike izobrazbe; osebnost, polna odločnosti in spodbud; zakonodajalec vzhodnega redovništva, neustrašen branitelj prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvene edinosti, organizator velikopotezne dobrodelnosti – v vsakem pogledu velik mož.
Pot Bazilija kot metropolita se je začela, ko Evzebij, cezarejski metropolit, ni bil več kos arijancem, ki so ogrožali Kapadokijo. Evzebij je iskal primernega pomočnika. Bazilij se je izkazal z pisanjem zoper anomejca Evnomija in z ustanavljanjem številnih samostanov. Nato je Evzebij poiskal Bazilija in ga leta 364 posvetil v duhovnika. Za cezarjskega metropolita, pod čigar jurisdikcijo je takrat spadalo okoli petdeset škofov, je bil izvoljen Bazilij. V težkih razmerah se je Bazilij zavzel za resno prenovo Cerkve. Izredno je skrbel za lepo bogoslužje in v ta namen nekoliko prenovil evharistično molitev (Bazilijeva liturgija). Že prej je v svoje samostane vpeljal prepevanje psalmov (ta običaj je srečal pri egipčanskih menihih), kot škof (metropolit) pa je prepevanje psalmov uvedel v cerkvena občestva. Prepevanje psalmov se je silno priljubilo vernikom, ki so jih potem tudi peli v svojem vsakdanjem življenju pri svojih opravilih.
Bazilij je po Jezusovem vzoru močno ljubil reveže. Najprej je še kot duhovnik in pomočnik metropolita Evzebija pokazal svojo veličino ob veliki lakoti v letih 367 in 368. Tedaj je dal svojo dediščino po materi, da je nakupil žita za stradajoče, in s svojo zgovornostjo in odločnostjo je dosegel, da so trgovci prodajali žito po krščanskih cenah. Na trgu je stal sloviti govornik in bogoznanec sredi kadečih se kotlov v predpasniku, okrog njega pa tisoči bledih in shujšanih postav, katerim je zajemal juho. Ko pa je prišla ura večerne službe božje, je odložil predpasnik in zajemalko ter šel v cerkev. Jasno je donela njegova beseda, opominjala in tolažila preplašena srca.
Pozneje kot škof si je najbolj prizadeval za uboge. Komaj je kdaj kak škof postavil toliko dobrodelnih zavodov kot on. V vsakem velikem kraju je ustanovil ubožnico za okoliške vasi. Blizu Cezareje pa je ustanovil velikansko bolnišnico - mesto v malem - , ki se je po njem imenovala Bazileja. V njej so bili oddelki za posamezne bolezni, celo z ločenimi prostori in z prevoznimi napravami. Tja je poklical sloveče zdravnike. Okrog te bolnišnice je nastalo celo mesto. V sredi je bil daleč vidna veličastna cerkev, zraven nje pa skromna hiša za škofa, ki je hotel bivati pri svojih ljubljenih bolnikih. Dalje so bila stanovanja za duhovnike, zdravnike in strežnike. Potem vrtovi za okrevajoče. Okrog so bila zavetišča za stare in onemogle ljudi, gostilne za obiskovalce, tujce in romarje. Posebej še dom in bolnica za gobave. Ob kraju so bile razen delavnice in shrambe. Tudi učilnic za razne obrti ni manjkalo. Tako je to mesto krščanske ljubezni zasenčilo Cezarejo samo.
Bazilijeva organizacija se je predvsem videla v ustanavljanju samostanov in pisanju meniških pravil. Začelo pa se je po vrnitvi v Cezarejo, pred njim je bila odprta pot do visokih državniških služb. Toda nanj je vplival njegova sestra Makrina, ki mu je naslikala ničevost človeških časti in ga navdušila za iskanje večne modrosti, namreč iskanje Kristusa križanega. Bazilij je sprejel odločitev, ki je korenito spremenila vso njegovo življenje, namreč, da bo hodil samo za Kristusom, da bo samo njega gledal in poslušal. Njegova življenjska zgodba je zelo podobna zgodbi sv. Avguština. Sam pripoveduje o tej prebuditvi iz posvetne zasanjanosti: »Jaz sem veliko časa potratil za nečimrnost in skoraj vso svojo mladost sem uničil z ničevim prizadevanjem, ko sem se ukvarjal z dojemanjem naukov modrosti, ki jo Bog razglaša za nespamet (1 Kor 2,20). Vendar sem nekoč, kakor da bi vstal iz velikega sna, uprl pogled k čudoviti luči evangeljske resnice. Uvidel sem nekoristnost modrosti in poglavarjev tega sveta, ki preminevajo (1 Kor 2,6). Mnogo sem objokoval svoje bedno življenje in sem molil za vodstvo, ki naj bi me vpeljalo v pobožne nauke. Pred vsem ostalim sem se trudil za vzravnavo svojega vedenja, ki ga je sprevrnilo dolgo občevanje s slabimi ljudmi« (Ep. 223,2).
Po teh spoznanjih je Bazilij sklenil, da sprejme krst. Po krstu se je odpravil na dolgo pot po pustinjah Egipta, Palestine, Sirije in Mezopotamije, da bi našel druge, tokrat prave učitelje: namreč one »nespametne« in »reveže«, ki so se vadili v umevanju tega, česar oko ni videlo in uho ni slišalo. V njihovi meniški šoli se je Bazilij uvajal v asketsko življenje in je postal njihov goreč posnemovalec. Na njih je občudoval strogo življenje, utrjenost pri delu in moč njihove molitve.
Ko se je spet vrnil domov je razdelil svoje imetje siromakom, tako kot Jezus naroča v evangeliju ter se umaknil v samoten kraj Anesis ob reki Iris v Pontu. Nasproti majhnemu samostanu, ki sta ga ustanovili mati in sestra Makrina, je dobil raj svojega srca. Tu je preživel nekaj let v popolnem uboštvu, zadovoljen z eno suknjo in eno preprogo kot posteljo. Kruh, sol in sočivje so mu bili hrana, pijača pa je bila bistra studenčnica. Pridružilo se mu je še več drugih asketov, znancev, prijateljev in Bazilij je kmalu mogel ustanoviti samostansko skupnost, iz katere so se razvile nove meniške skupnosti v bližnji in daljni okolici. V tej samoti so dozorele misli, ki so Bazilija napravile za očeta vzhodnega redovništva. Iz njegove šole so izšli skoraj vsi veliki možje naslednjih vekov na Vzhodu. Leta 358 je Bazilija obiskal njegov prijatelj Gregor Nazianški, ki ni ista oseba, kot je Bazilijev brat Gregor iz Nise. Skupaj sta sestavila izbor iz Origenovih del z naslovom Filokalia (Lepotičje). V samoti je Bazilij napisal Moralia (Nravna vodila). Sad samote in pa tudi javnega dušno-pastirskega delovanja so Redovna vodila, s katerimi je Bazilij postal glavni zakonodajalec vzhodnega meništva in duhovni oče sv. Benedikta, ki je začetnik zahodnega meništva. Na Vzhodu so že obstajali puščavniki, ki so se posvečali izključno kontemplativnemu življenju. Kasneje so nastopili »migadi«, ki so živeli v skupnostih, a so se ukvarjali pretežno z aktivnim življenjem. Bazilij je v svojih redovnih pravilih uzakonil neko srednjo pot med anohoreti in migadi; skladno je povezal kontemplacijo in akcijo. Ta srednja pot je na Vzhodu prevladala, saj so skoraj vsi menihi prevzeli Bazilijeva redovna pravila.
Zelo sem presenečen nad njegovo res veliko in uspešno dobrodelnostjo. Kot škof je res dal vse od sebe, vse svoje premoženje in pomagal ubogim, ustanovil ogromno bolnišnico. Jasno je tudi, da je ves ta blagoslov pri delu izhajal iz njegove popolne predanosti Jezusu Kristusu, katerega je ob kontemplaciji in tišini dodobra spoznal in se z njim združil. Upravičeno si zasluži naslov Bazilij Veliki.
Ostale teme:
Stran postavljena 31.12.2003.