Kapadočani: Bazilij, Gregorij Nazianški, Gregorij iz Nise

br. Tomaž Hočevar OFM, 3. letnik, Ljubljana

Gregorij Nazianški - Theologos

I.

KRATEK ŽIVLJENJEPIS

Gregor Nazianški z Bazilijem Velikim in Gregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«. Izhajal je iz bogate aristokratske družine, kar mu je omogočalo obiskovanje najbolj slovečih šol v Kapadokiji. V Palestinski Cezareji se je seznanil z najboljšimi metodami takratne mlade krščanske znanosti, v katero se je tudi sam začel poglabljati. Prve njene učenjake je spoznal v Aleksandriji, zatem pa se je napotil v Atene. Z namenom, da bi do dna spoznal in preučil umetnost in znanost tedanjih poganov, je deset let prebil na visoki šoli. V tem času mu je ob strani stal njegov najboljši prijatelj Bazilij. Poln novih spoznanj se je po desetih letih študija napotil v Carigrad, kjer je kot zdravnik in prijatelj ubogih slovel njegov brat Cezarij. Ko se je vrnil domov v Kapadokijo, je zaprosil svojega očeta za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogomiselnemu življenju v samoti. Na očetov ukaz se je vrnil domov in bil na silo posvečen. Takoj zatem se je zopet umaknil v strahu pred veliko odgovornostjo. Ko je oče ostarel se je vračal domov in mu pomagal pri pastoralnem delu. S trdnim teološkim znanjem in s pomirjajočim nastopom je imel izredno velik vpliv v času, ko so teološka nesoglasja in spori ogrožali mir in edinost. Opravil je velikansko delo v korist Cerkve.

Zunanje okoliščine - smrt cesarja Valensa, ki je podpiral arijanizem - so mu dale novih pobud za delo. Niceji naklonjeni cesar Teodozij je želel izboljšati razmere v carigrajski cerkvi, kjer so bile vse razen ene cerkve v rokah arijancev. Zaradi njegovega trdnega teološkega znanja so ga poslanci carigrajske cerkvene občine prosili naj pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je nastopil s skromnostjo, učenostjo in pobožnostjo in predvsem s svojo osebno milino, ter tako pridobil ljudi na svojo stran. Iz tega časa poznamo pet njegovih zgodovinsko pomembnih Teoloških govorov, s katerimi je obudil nicejsko veroizpoved k novemu življenju. Tako je na miren njemu podoben način nastopil proti arianizmu, sabelianizmu, apolinarizmu in tudi drugim razširjenim krivim naukom.

Iz Aleksandrije so arijanci poslali tekmeca Maksima, ki se je trudil spodriniti Gregorja, vendar mu to ni uspelo. Cesar in ljudstvo so bili na strani Gregorja, ki je bil na drugem vesoljnem cerkvenem zboru leta 381 potrjen kot carigrajski škof. Med zasedanjem cerkvenega zbora je umrl antiohijski škof Meletij. Pri prizadevanjih za izvolitev njegovega naslednika Gregor ni imel srečne roke, kar je izzvalo nasprotovanje mnogih. Bil je preveč miroljubne narave, da bi se bodel z nasprotniki, zato je zaprosil za razrešitev in se je umaknil v samoto, kjer se je v mislih in besedah predajal Bogu in njegovemu večnemu iskanju. To njegovo iskanje lahko začutimo v njegovi »Hvalnici Bogu«.^[1] S cerkvenega zbora se je umaknil dostojanstveno z nagovorom^[2] v cerkvi Kristusovega vstajenja in se vrnil v Nazianc, kjer je leta 389 umrl.

II.

THEOLOGOS

Gregor Nazianški je mislec, teolog, govornik in pesnik. Od 45 govorov je pet strogo teoloških. V njih brani istobitnost Sina z Očetom proti arijanskemu nauku. Naslov Theologos si je zaslužil na podlagi njegove trdno stoječe teologije in na temelju svojega čuta za božjo skrivnost. Krščanstvo je imelo izjemno korist od njegovih razprav, pretresljivo zastavljenih govorov in globokoumnih pesmi. V dobi kristoloških bojev, ki so grozili z zatemnitvijo Kristusovega misterija je bil Gregor s svojim gorečim češčenjem Kristusa predhodnik Bernarda iz Clairvauxa. Za njega je bil Kristus hkrati božja in popolna človeška oseba, ki je v smrti slavila zmago nad grehom in našimi človeškimi slabostmi.

Gregor Nazianški je teološko misel prejel od sv. Bazilija, kar dokazuje tudi eno izmed njegovih pisem. Pismo nalovljeno na njegovega učitelja sv. Bazilija se začne z besedami: »Od začetka si mi bil in še vedno si moj življenjski vodnik in učitelj dogme«. S temi besedami Gregor priznava svojo zavezo z škofom iz Cezareje. Vendar pa Gregor prekaša Bazilija ne le v terminologiji in dogmatskih besedilih, ampak tudi v razlaganju teologije kot znanosti in globljem razumevanju njenih problemov. V njegovih delih lahko večkrat zasledimo njegovo razloženo razlago naravne teologije. V svojih petih Teoloških govorih (27-31) in tem sorodnih pridigah (20 in 32) podaja vrsto razprav o metodah oziroma metodologiji. Mnogo je razpravljal tudi o teoloških virih, značilnostih teologa, o predmetih teologije, duhu teologije, o usodi, vzroku in moči Cerkve, da oblikuje dogme.

III.

NAUK O SVETI TROJICI

Dotaknimo se sedaj doktrine o Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, in se omejimo bolj na Gregorjev prispevek. Gregor razlaga način bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha, ki v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Način bivanja so tri hipostaze oziroma osebe. Kot posebno bivanje Očeta označuje Gregor z »agenessia« - neustvarjenost, Sina pa zaznamuje »gennesis« - rojstvo spočetega od Svetega Duha, ki je izšel iz Očeta. V tej trditvi se Gregor naslanja na Jn 15,26, ki pravi: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni«. Istočasno Gregor uči in poudarja polno božanstvo Duha in njegovo povezanost z Očetom in Sinom. Po Duhu Bog pobožanstvuje človeka, da bi le ta lahko dosegel zadnji njegov cilj, ki je v Bogu oziroma v združitvi z njim.

Obramba doktrine o Trojici je tema, h kateri se vrača skoraj v vsakem svojem razpravljanju. V slavnostnem govoru »O svetem krstu« podaja natančen in strnjen pregled svojega učenja o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice, ki je Oče, Sin in Sveti Duh.^[3] S tem se je izognil tako hereziji Arija kot Sabelija, ki sta sicer diametralno nasprotna, a vendar enaka, ko gre za brezbožnost. Arij v svojem nauku o Sveti Trojici uči, da je Bog nespremenljiv, eden in neustvarjen. Ustvaril oziroma rodil je Sina, da bi po njem ustvaril svet. Sin je sicer rojen od Boga in je svoje bistvo prejel od Očeta, ni mu pa v polnosti enak, ker je spremenljiv in po svoji naravi grešen. Sabelij in njegov nauk sabelianizem pa uči, da je Bog samo eden in da sta Kristus in Sveti Duh le dve njegovi obliki oziroma modusa. Gregor ostro nasprotuje zlivanju Boga skupaj, kot je to učil Sabelij, kakor tudi njegovemu izenačevanju s človekom. Tema dvema močnima heretikoma se je s svojim naukom zoperstavil, ga izpeljal med njima, pokazal pravo vero in vedno znova poudarjal enotnost Trojice, ki je deljena brez delitve in v kateri so tri hipostaze združene v delitvi kakor on sam pravi.

Če primerjamo njegovo učenje z Basiljevim, pri Gregorju opazimo močnejši poudarek na edinstvu in »monarhiji«. Močno poudarja suverenost Boga na eni strani, na drugi strani pa podaja jasno definicijo božanskih odnosov. Njegova teologija oziroma bolj natančno njegova doktrina teh odnosov znotraj Trojice je jedro sholastične analize o Trojici, ki jo je potrdil koncil v Firencah. Pravi, da je med tremi božjimi osebami celostna istovetnost, razen ko gre za razmerja o izvoru. Gregor to doktrino uporablja za predvsem za dokazovanje večnosti božjih oseb nasproti racionalističnim prevračanjem besed pri raznih heretikih. Gregor je prvi med grškimi teologi v kristološki formuli uporabil terminologijo o Trojici. Gre mu tudi zasluga za jasno definirane razločevalne značilnosti treh božjih oseb. Uporabi pa tudi nove pojme, ki vključujejo tudi njih izvor in njih medsebojno nasprotje.

IV.

SVETI DUH - DEFINIRANJE

Gregor je šel korak dlje od Bazilija tudi pri izražanju karakteristik treh božjih oseb. Čeprav jih Bazilij razume, nikakor ne more izraziti tretje božje osebe Svetega Duha. V celoti ga definira Gregor in prispeva tudi izraz, ki zaobjema celotno definicijo Svetega Duha »processio«.^[4] To je pojem, ki vključuje njegov izvor in njegova razmerja do Očeta in do Sina. Ime Neizvirnega je Oče, od Neizvirnega je prvorojenec Sin in od prvorojenega nadaljevanje je Sveti Duh. Tukaj poudarja, da gre pri izvoru Sina za potomstvo, medtem ko gre pri izvoru Svetega Duha za »processio« oziroma za izhajanje.

V Stari zavezi Bog Oče napove prihod Sina po prerokih. V Novi zavezi ga potrdi v svoji božanskosti, izide pa iz Svetega Duha, ki je prav tako izšel iz Boga Očeta. Božanstvo Duha nikjer v Svetem pismu ni izrecno navedeno in ga ne zanika ampak ga izpelje iz Boga Očeta. To zamolčanje božanstva Gregor pojasni s pojmom »oikonomia« kot širjenje božjih darov, kot postopno božje razodevanje in nadaljevanje prisotnosti Jezusa Kristusa v človeku, ki mu je Kristusova razlaga razumljiva šele po delovanju Svetega Duha.^[5] Ta ni izšel iz Očeta ne kot Sin ne kot priča ampak zaradi »čistosti volje«.^[6]

Tako Gregor poda jasno in uradno razlago o božanskosti Svetega Duha. Branil je veliko zadržanost Bazilija glede božanstva Svetega Duha, kljub temu pa je zase zahteval pravico do popolne svobode govora. V teološkem govoru jasno razloži razlog za Bazilijevo zadržanost. Pravi, da ni bilo varno razglaševati božanstva Sina in Duha, dokler je bila celotna božanskost Očeta še neprepoznana. Tako je peti od njegovih teoloških govorov v celoti posvečen božanskosti Svetega Duha.

V.

KRISTOLOGIJA

Še bolj kot doktrina o Trojici in Svetem Duhu pa je napredna njegova kristologija, ki je bila odobrena na koncilu v Efezu in Kalcedonu. Znamenita so njegova pisma Kledoniju, ki so ostro branila bistveno doktrino o celotni človeškosti Kristusa, vključno s človeško dušo. Gregorijeva stališča so bila vodilo Cerkvi v boju proti apolinarianizmu, ki vidi v človeškosti Kristusa telo in vegetativno ali živalsko dušo, a brez človeškega duha, ki ga je moral zamenjati z božansko dušo, v kolikor je bil brez greha.^[7] Gregor pa z veliko gotovostjo poudarja človeškost in božanstvo Kristusa. Gregor izrecno zavrača Logos-sarx kristologijo in izoblikuje svojo Logos-človek kristologijo, ki pravi: »V Kristusu sta dve naravi, Bog in človek, saj je v njem tako duh kot telo. Kdor trdi, da v Kristusu ni človeške duše, odstranjuje ločitveni zid med Bogom in človekom,« in »On je blagovolil biti eden narejen iz dveh; dve naravi se srečata v enem in ne v dveh sinovih.« Tukaj Gregor dokazuje nedvoumno edinstvo osebe v Kristusu, hkrati pa poudarja tudi njegov človeški razum, ki je slika božanskega intelekta in vezni člen med Bogom in mesom. S tem, ko je poudarjal Kristusov človeški razum je poudarjal hkrati tudi njegovo božanskost, saj bi bilo človeku nemogoče premagovati Kristusove skušnjave, ki pa bi jih brez človeškega razuma tudi ne bilo. Tukaj je Gregor slutil novo nevarnost, da bi zašel v nevarne vode Sabelijevega nauka.

Gregor je ustanovil tudi izraz »združen v bistvu«, ki je zelo pomemben za razvoj kristološke doktrine.

V.

MARIOLOGIJA

Izraz »Theotokos« je Gregor uporabil že precej pred koncilom v Efezu in predstavlja preizkusni kamen pravovernosti. Pravi, da kdor ne verjame, da je sveta Marija mati Boga, je prekinil z božanstvom, in kdor pravi, da je šel Kristus samo skozi njo kot skozi tunel, in če ne prizna, da se je Jezus v Devici Mariji božansko in človeško oblikoval, je brezbožen. Božansko je v tem primeru po Gregorjevem prepričanju nadomestilo vlogo moškega, zato se je lahko razvijal naprej v skladu z človeškimi zakoni nosečnosti. Hudo nasprotuje tudi adopcionizmu in apolonarizmu, ko pravi, da je potrebno obsoditi krivoverstva vsakega, ki misli, da se je najprej oblikovala človeškost in si je potem nadela božanskost. Tudi v mariologiji je Gregor zelo trdno prepričan v svoj nauk. Izobčen bi moral biti po njegovem mnenju tudi tisti, ki pravi, da Kristusovo meso prihaja iz nebes in ne od nas in tudi vsak, ki ne veruje v Kristusov človeški razum.^[8]

Vse naštete trditve kažejo, da gleda Gregor na dogmo o Marijinem božjem materinstvu kot na ključno zadevo o cerkvenem učenju o Kristusu in odrešitvi človeka. Njeno devištvo povezuje s celibatom in skupaj pravi, da ji omogočata stopiti med angele z eno samo naravo. Tudi iz njegove mariologije je več kot razvidno njegovo prizadevanje za utrditev pravega nauka in obsodba krivih naukov ter izobčenje njihovih privržencev.

VI.

EVHARISTIJA

Gregor je tudi trdno prepričan o svetem karakterju evharistije, po kateri na svet prihaja Bog v podobi kruha, ki vedno znova odrešuje njegove grehe, kot pravi v pismu škofu Amfilohiju iz Ikonija. Pravi, da nihče ni vreden vsemogočnosti Boga, žrtvovanja in duhovništva, kdor ni najprej samega sebe zunanje žrtvoval Bogu in nadaljeval s služenjem in hojo za Njim. V svojem Zagovoru bega imenuje evharistijo »zunanje žrtvovanje, nasprotje velikih misterijev«. Zunanje žrtvovanje je darovanje naše skesane duše Bogu. To pa je tudi edina žrtev, ki jo Bog zahteva od nas.

VII.

POEZIJA

Gregor je poleg teoloških misli in razprav pisal tudi pesmi, ki izžarevajo njegovo hrepenenje po Bogu. Navzoč je tudi njegov večni strah, ki ga je stiskal, dokler ni zagledal luči večnosti in se vrnil k Bogu Očetu, ki je bil njemu vse v vsem.

Okrepi me, Kristus,
Tvoj služabnik je na smrt izčrpan.
Moj glas, ki te je opeval, molči.
Kako moreš to prenesti?
Daj mi moči in ne zapusti svojega duhovnika.
Rad bi bil spet čil in zdrav,
da bi ti pel hvalo in očiščeval tvoje ljudstvo.
Prosim te, moja moč in pomoč, ne zapusti me več.
Če sem te izdal v viharju,
bi se vendarle rad povrnil k tebi.

Gregor Nazianški

VIII.

SKLEP

Iz napisanega lahko vidimo, da ni le pripomogel h končnemu dognanju nauka o Sveti Trojici, ampak ga je celo oblikoval. Kljub mnogim teološkim razpravam, govorom in izredno trdni teološki misli, le-ta ni bila nikoli zbrana v celoten sistem. Zdelo se mu je nemogoče v celoti izraziti z besedami božje skrivnosti, zato je iskal nove poti in načine. Narobe in celo grešno se mu je zdelo pogumno spustiti se v boj z arijanskim učiteljstvom, zato je z vsem žarom, ki ga je premogel, vedno govoril o resnici in kaj pomeni resnica o božji Troedinosti in še posebno resnica o božanstvu Svetega Duha za celotno človeštvo. K njegovemu zadržanju glede odkritega boja proti arijancem je prispeval tudi njegov plah, občutljiv in miroljuben značaj.

Česar ni naredil on, je namesto njega naredil Sveti Duh, ki je skozi stoletja uporabljal dognanja, nauke, govore, razprave in pisma, ter tako vodil sveto Cerkev skozi viharna obdobja polna različnih herezij in spekulacij, s katerimi je satan želel prodreti v kažipot Cerkve, ki je pravi nauk.

Na prvo stran.

Ostale teme:

• Začetki krščanstva v Kapadokiji

• Razviti arianizem

• Družina svetnikov

• Preizkušano prijateljstvo

• Bazilijeva organizacija in dobrodelnost

• Mistika Gregorija iz Nise

• Kapadočani in arianizem

• Eksegeza pri Kapadočanih

• Kapadočani kot menihi

Stran postavljena 31.12.2003.

Opombe:

^[1] Glej M. Smolik, Leto svetnikov 1, Mohorjeva družba, Celje, 1999, 84.