Page 151 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

moški, kot sem že sedaj, bi mi naredila to uslugo in postala Vanessa Black Jones?« V tistem
trenutku sem se prepustila voditi srcu. Zato sem mu vsa objokana odgovorila: »Seveda, se
poročim s teboj, tepček moj.« V tistem trenutku sem videla, kako se mu je odvalil kamen od

srca. Po dolgi uri proslavljanja sva z roko v roki odkorakala nazaj v podjetje, kjer ni bilo
nikogar, kar je bilo precej čudno. Ko pa sva stopila v skupno sobo, pa so iz teme skočili in se
zadrli: »Čestitamo!« Nakar sem ugotovila, da je to pripravljal že mesece. Po dolgi dodatni uri
proslavljanja smo se poslovili in šli domov. Naslednji dan pa sem imela ves dan pokrit s
sestanki in s sodiščem, kjer sem zagovarjala gospo Williams. Seveda je sodnik primer odobril
in izdal termin za sojenje, ki naj bi bilo čez dva dneva. Po uspešnem sojenju sem šla domov,
kjer me je pričakal Noah z velikim šopkom vrtnic, temnih kakor kri. Rekel je: »Da ne boš
mislila, da sem pozabil nate.« Me poljubil in pospremil v kuhinjo, kjer je skuhal večerjo. Tam
sva preživela celotno noč. Pogovarjala sva se o vsem živem, o primerih, o poroki, kje bova
potem živela in tako dalje. Noč se je hitro spremenila v jutro. Takrat sva sprevidela, da
morava v službo. V roku ene ure sva bila urejena in sva se hitro odpeljala do službe. Nisva
imela niti časa, da bi si skočila po zajtrk. Hitro sva hitela do dvigala in se v zadnjem
nadstropju poslovila in odhitela v pisarni, kjer sta naju že čakali stranki. Preostanek dneva je
kar hitro stekel. Ko sem že pospravljala stvari v pripravljenosti, da bom šla domov, je na vrata
potrkala gospa Williams. »Kar vstopite,« sem ji rekla. Ko je vstopila, sem lahko zavohala
alkohol, ki ga je morala spiti, preden je sploh prišla k meni. »Vall, ne morem. Ne morem.«
»Česa ne morete?« »Ne morem še enkrat tega podoživeti, ne morem na sodišče.« »Seveda
lahko, to bi vaš sin tudi hotel. Pravico, naredite mu uslugo, saj sam ne more sebe zagovarjati.
Za to pa ima vas, da mu poiščete pravico, ki si jo želi.« Gospa Williams me pogleda in
prikima. Ponudila sem ji prevoz do doma, ki ga je seveda z veseljem sprejela. In sva že bili na
poti. Ko sva prispeli do njenega doma, sem ji pomagala priti do hiše, kjer jo je že čakal njen

zlati sinek Alejandro, imel je komaj pet let, z njim pa seveda njegova babica Anabella.
Zahvalila se mi je, da sem ji pripeljala hčerko živo in zdravo ter upajoče dejala: »Vam bo
uspelo priskrbeti pravico za Angelita?« Videla sem njene solzne oči, ki samo čakajo za
pritrditev, in to sem tudi storila ter rekla: »Borila se bom, kot da bi otrok bil moj. Obljubim
vam.« Nato sem se poslovila in se odpeljala domov, kjer sem se lahko le še vrgla na posteljo,
in si prisegla, da bom naredila vse, kar je v mojih močeh. Ob petih mi je alarm že zvonil,
takrat sem se tudi vstala in ponovila argumente ter se uredila in se odpeljala do sodišča, kjer
me je že čakala celotna družina. Pristopila sem do njih in rekla, da je čas, da gremo noter.
Prvo je bilo na vrsti izpraševanje prič in prisotnega storilca, ki je dejanje zakrivil iz
malomarnosti. Komaj sem čakala, da pridem na vrsto, da izprašam očeta. Ko pa je nastopil ta

151