Page 148 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

DALJŠE POČITNIŠKO BRANJE …

STRMENJE V PRETEKLOST
Vsak dan je enak drugemu. Vsak dan isti ljudje. Ne vedo, kako so lahko srečni za takšno
bogato življenje, kot ga imajo. Sama pa si še predstavljati ne znam, kaj bi storila, če bi bila za
vsaj en dan v njihovi koži.
»Hej, Vanessa, a prideš ali boš kar sanjala cel dan?« se nasmeje visok, temne polti fant z
očmi, kakršni so le diamanti, modri kot najsvetlejše nebo s kančkom oblačkov tu in tam.
To je moj najboljši prijatelj Noah. Poznava se že od prvega letnika srednje šole. Nikoli ne
bom pozabila najinega prvega srečanja, čeravno sedaj pomislim, da si niti ne morem
predstavljati, kako nerodno mi je bilo. Jaz sem kot po navadi brez glave tavala naokoli, saj je
bil prvi dan srednje šole. Naenkrat sem se zagledala v sliko, ki je bila razstavljena na zidu, da
sem pozabila gledati pred seboj. V tistem trenutku zagledanosti pa sem se zaletela v Noaha, ki
je s prijatelji hodil do svojega razreda. Takoj sem se mu opravičila in ko sem hotela zdrveti
stran, me je eden njegovih kolegov ozmerjal s tepko, češ da sem se namerno zaletela v njega.
To me je hudo razjezilo, zato sem mu nazaj zabrusila nekaj ostrih besed, ne glede na to, da je
bil letnik starejši od mene. Ko je uvidel, da sem se še bolj razjezila, me je še bolj ozmerjal, kar
ni hotel odnehati. Ko je Noah videl, da je Charlie šel predaleč, mu je rekel, naj odneha.
Charlie se ni zmenil za Noaha in nadaljeval z žaljenjem, dokler mu nisem v jezi stisnila
klofute. Vsi so me presenečeno pogledali, Charlie pa je naenkrat ostal brez besed. To tišino je
prekinil Noah, ki se je začel smejati. Ovil je roko okoli mene in rekel, da mi bo pomagal najti
razred, saj se mi vidi, da sem se izgubila. Kaj pa naj bi naredila, kot pa sprejela ponudbo, kajti
vedela sem, da brez njegove pomoči ne bom našla pravega razreda. Med hojo po šoli sva se
spoprijateljila in od takrat dalje sva neločljiva. »Ja, ja, Noah, že grem. Kje si se tako dolgo
zadrževal?« »No, če že moraš vedeti, sem zadnjih dvajset minut čakal v vrsti, da ti naročim
milkshake, ki ga nadvse obožuješ.« »O, Noah, ne bi rabil! Vendar sem vseeno vesela
milkshaka, hvala.« Ne mislite si, da sem takšna že od nekdaj. Vesela, srečna, nasmejana, saj
mi v življenju ni bilo lahko, morala sem za vse poskrbeti sama, pa ne zato, ker starši ne bi
skrbeli zame, temveč zato, ker so mrtvi. Umrli so mi že kot majhni deklici. Policija meni, da
je bila nesreča, vendar jaz ne bi rekla, da je bila nesreča pri trku z vozili. Rekla bi, da je bila
največja tragedija v mojem življenju. A to ni nikogar zanimalo. Zanimala jih je samo
formalnost. Vsi so se obnašali, kot da je bilo to nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega, nekaj,
kar je čisto običajno. Najhujši del vsega pa je bil to, da sem ostala brez svojih vzornikov,

148