Page 153 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

KATJINA ZGODBA V SVARILO MLADIM ALI ZGODBA O SOVRAŽNIKU ALKOHOLU

Ura je bila 19.36. Lana in jaz sva se peljali na zabavo ob začetku poletnih počitnic.
»Vem, da ti ne piješ, kaj bi nas lahko potem ti domov peljala?« je vprašala Lana povsem
neodgovorno, kot da je normalno se ga napiti v torek brez posebnega razloga.
»Ja, ni problema,« sem ji rekla, čeprav sem vedela, da to ne pelje nikamor, sploh pa ne bo
dobro.
Prišli sva do hiše Laninega fanta Gala, ki je pripravil zabavo, saj sta bila njegova starša na
počitnicah. Zelo se je pravzaprav potrudil, pospravil hišo, pripravil mize, stole, okrasil teraso
z lampijončki, celo njegov prijatelj Blaž je vrtel glasbo. To sicer ni bilo podobno njegovemu
brezbrižnemu značaju, ki ga je Lana ignorirala. Bila je namreč preveč zaljubljena vanj, da bi
dojela, da je zanj bolj kot ne le trofeja kot pa punca. Ampak to ni bila moja stvar se vmešavati
v njiju, saj me tako ali tako ni poslušala.
Počasi so začeli prihajati ljudje, se med seboj pogovarjali in ustvarjali plane za med
počitnicami, ki jih ne bi nikoli pozabili. Povsem mirno in umirjeno, brez naglih žaljivih besed
so otvorili letošnje počitnice s prvo ''piksno'' piva. Čez približno pol ure je bilo pri Galu toliko
ljudi, da so se vsi gnetli na terasi, kot takrat, ko sta se dva sošolca stepla zaradi neke
nogometne tekme. Vsi so začeli plesati, se dreti in piti neomejene količine česar koli, kar jim
je prišlo pod roke. V trenutku mi je bilo žal, da me je Lana sploh prepričala, da sem prišla.
Nervozno sem gledala okoli sebe, saj nisem vedela, s katere strani me bo kdo ponesreči
udaril.
»Hej, ne skrbi. Tu bom in obljubim, da te ne bom pustila same,« mi je rekla Lana, ko je
videla, kako neprijetno mi je. »Malo se sprosti. Probaj uživati. Probaj se pogovarjati s kom.
Glej, vidiš, tam je Ema. Sej se je še spomniš z izleta v Grčijo? To je ona, ko igra klavir na
Konservatoriju. Z njo se boš sigurno lahko pogovarjala, ful je mirna in odprta.«
Čeprav sem vedela, da se me hoče samo rešiti, da bi se lahko v miru zabavala, sem jo
poslušala, ker mi kaj boljšega tako ali tako ni preostalo.
Videla sem Emo od zadaj in sem stopila k njej. Obrnila se je in mi s cigaretnim dimom
puhnila v obraz: »Heeej, Vita, ne?«
Pogledala sem jo, bila je tako zadeta, da sploh ni opazila, da se je vrezala na nogi, saj se ji je
kri že strdila. Odgovorila sem ji: »Ne, Katja. Mimogrede, kri ti teče po nogi.«
Pogledala me je, se začela režati in rekla: »O, pa res, očitno mi kri ne teče več po žilah, ampak
kar po koži.«

153