Page 154 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

Fant zraven nje se je začel tako močno režati, da je od sile bruhal po njej in nobenemu od
njiju se ni zdelo, da bi jima bilo mar. Samo prijela mu je jakno in počakala, da je končal.
Na hitro sem se poslovila in hotela poiskati Lano, da ji povem, da odhajam, ampak seveda je
nikjer nisem našla. Potem sem se spomnila, da sem ji obljubila, da jo bom peljala domov, zato
sem se zavedala, da sem obtičala tukaj. Ko sem videla Emo in vse te ljudi tu, ki si sploh več
niso bili podobni in so se obnašali kot popolnoma drugačni ljudje ... Občutek stati med temi
ljudmi je bil tako neprijeten, saj si vedel, da v resnici niso oni in da ne govoriš z realno osebo.
Še naprej sem poskušala najti Lano, a je ni bilo, kot da je izpuhtela med vsemi temi ljudmi.
Medtem ko sem jo iskala, sem videla, kako je neka punca bruhala, njena prijateljica pa ji je
pridržala lase, kot da je to povsem normalno, in nikomur ni bilo mar in popivali so še kar
naprej. Videla sem Mio, Lanino sestro, in jo vprašala, če ve, kje je Lana. Povedala mi je, da se
je šla z Galom in njegovimi prijatelji vozit po avtocesti.
»Kaj?!? Zakaj pa je nisi probala ustaviti?!?« sem panično vprašala Mio, ki je bila tako pijana,

da je komaj stala.
»Sej ji pa nič ne bo, take bedarije, kot da bo imela prometno, se dogajajo samo v filmih. Ne
sekiraj se,« se je povsem brezbrižno odzvala na mojo skrb.
»Kdaj pa je šla? Kaj ti je slučajno rekla, kam točno gre?« sem poizvedovala, medtem ko sem
nervozno iskala ključe od avta po torbici.
»Ja, po še piva so šli na bencinsko črpalko pred izvozom za Ptuj,« je rekla, med tem ko jo je
prijatelj že gnjavil, da naj reče Blažu, naj zamenja glasbo, ker mu gre ta na živce.
Zvilo me je v želodcu ob misli, kaj vse se jim lahko zgodi in kako vseeno je bilo Mii glede

svoje sestre.
Takoj sem stekla k avtu in jih skušala dohiteti. Na poti tja so se mi pred očmi začele
predvajati spominske slike izpred enega leta, ko sva se z mamo vračali s poroke mojega brata.
Obe sva kar nekaj spili, saj so vsi, ker brat se ne poroči vsak dan. Začela me je razžirati
krivda, saj sem mami takrat obljubila, da ne bom spila preveč, saj sem bila jaz zadolžena, da
naju peljem domov. Pet dni kasneje sem se zbudila v bolnišnici. Mama ni zdržala niti do
bolnišnice, saj je utrpela prehude poškodbe. Nisem mogla niti na njen pogreb. In ta občutek
krivde me razžira vsak dan, ker sem precenila svoje sposobnosti in zaradi tega je izgubila
življenje oseba, ki ga je dala meni. Umrla je oseba, ki sploh ni bila kriva, da se je to zgodilo,
jaz pa sem preživela. Prišla sem do bencinske in pred njo je stala Lana povsem živa in zdrava.
Oddahnila sem si in jih samo previdno spravila do avta, saj se je bilo dreti nanjo brezupno.
Peljala sem vse nazaj proti Galovi hiši. Na poti domov smo se peljali mimo policije in
gasilcev, ki so ravno reševali nekoga iz gorečega avta, saj je zadel v tovornjak in se vžgal. Ob

154