Page 149 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

prijateljev. Ostala sem sama, tudi če sem si še tako želela, da bi prišla nazaj, nisem mogla
storiti prav ničesar (nič). Prav nič je beseda, ki jo je izgovoril vsak sogovornik. Ta beseda me
že prenajeda. Rekli so, da rabim zdravljenje, vendar ni bilo to tisto, kar sem rabila. Kar sem
rabila, so bili moji starši. »In kaj si si pa naročil ti, Noah?« »Ah, saj veš, tako kot po navadi.
Veš, da nimam rad sprememb.« »Pa še kako vem. Spomnim se zadnjič, ko sem ti za
spremembo prinesla karamelni krof namesto čokoladnega, ha ha.« »Ja, ti se kar smej, vendar
če ne poskusiš ničesar novega, ne tvegaš ničesar. Kar mi je všeč, kaj naj rečem, sem človek
navad.« »Vendar, če boš tako razmišljal, ne boš nikoli odkril česa novega.« »Kaj naj rečem,
sem pač dolgočasen.« »Ti dolgočasen, to pa ne, ti si pravo nasprotje, kljub temu da ne
preizkušaš ničesar kaj novega, ti uspeva biti edinstven.« V tistem trenutku sem opazila, da mu
je postalo nerodno, saj vem, da je že kar precej časa zagledan vame. Jaz pa, če po pravici
povem, ne vem, kaj naj bi si mislila. »Ah, daj, no, Noah, toliko let se že poznava, pa se še
sedaj nisi uspel privaditi komplimentom.« »Ha, ha, kaj naj rečem, nisem se še privadil, kadar
mi to rečeš ti.« Noah je bil kar popularen v srednji šoli, vsaka punca ga je ljubila in mene
sovražila, saj sem bila edina punca, ki mu je bila tako blizu. Srednja šola je hitro minila in

pred vrati je bil faks, ki je minil, kot bi rekel keks. Sedaj z Noahom delava v isti firmi. V
bistvu sva lastnika ene največjih firm v Chicagu. Better life, tako se imenuje najino podjetje.
V najinem podjetju dela več kot 35 pravnikov. Ja, sedaj vam je verjetno že vse jasno, kakšno
podjetje vodiva. Torej, če povzamem, imava eno največjih pravnih pisarn v Chicagu. Bili bi
presenečeni, če bi vam povedala, koliko nedolžnih življenj sva rešila. To je lepo slišati. Rešiti.
Tako vem, da v življenju počnem nekaj, za kar vem, da nisem mogla storiti pred petnajstimi
leti. Rešiti nedolžnih življenj, ki so posledica drugih dejavnikov, in to ne po svoji krivdi.
»Noah, bolje bo, da se odpraviva noter.« »Se strinjam.« Tako se odpraviva po stopnicah do

naslednjega nadstropja, kjer z dvigalom nadaljujeva preostanek poti, vse do zadnjega

nadstropja, kjer imava pisarni s pogledom na celoten Chicago. Ko prispeva, se kot po navadi
odpraviva vsak do svoje pisarne, kjer naju že s kavo v roki pričakata asistentki. »Dobro jutro,
Becca.« To je njen vzdevek, saj je njeno celotno ime Rebecca. »Dobro jutro, Vall.« Ta
vzdevek je pa moja krajšalnica imena Vanessa. »Je že kdo prišel na posvetovanje?« »Ja, malo
prej je prišla gospa Williams na posvet.« »Mi lahko malo osvežiš spomin, saj veš, da nisem
jutranji človek, Becca.« »Seveda, gospa Williams toži moža zaradi malomarnosti.« »Za
kakšno malomarnost gre, pa nam ni zaupala.« »Hvala, Becca.« Hitro odkorakam do pisarne,
kjer me že vsa nestrpna čaka gospa Williams. »Oprostite mi za zamudo, gospa Williams.«
»Nič ni takšnega, ne rabite se opravičevati, gospa Black.« »Torej povejte mi, kaj je na stvari,
gospa Williams. A preden poveste, bi morda kaj spili, mogoče kavo?« »Hvala za vašo

149