Page 152 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

čas, sem začela tako: »Dober dan, gospod Lopez. Rekli ste, da ste šli taborit v petek in se
vrnili v soboto, a napovedano je bilo, da se boste vrnili komaj v nedeljo zvečer. Zakaj ste se
odločili priti en dan prej nazaj domov?« Opazila sem, da je za trenutek postal živčen, vendar
se je hitro spravil k sebi in rekel: »Slabo mi je postalo, zato smo se vrnili en dan prej.« »Sedaj
pa mi povejte, kdaj ste opazili, da ste pozabili starejšega sina?« »Opazil sem komaj, ko smo
prišli domov.« »Povejte mi, kako lahko človek pozabi na otroka?« »Ugovor!« se zasliši in
vstane vzvišeni suhec, ki naj bi bil njegov odvetnik. Sodnik sprejme ugovor in me opozori.
Ko pa sem hotela nadaljevati, sem videla, da je očetu stekla solza po licih, in vedela sem, da
mu moram postaviti še samo eno težko vprašanje in se bo zlomil ter nam povedal. »Povejte
mi, kako ste se počutili ob sinovi nenadni smrti, katere vzrok smrti ni znan?« Takrat pa se je
končno zlomil in rekel: »Nikoli nisem hotel, da bi se tako končalo. Skregala sva se, saj je
rekel, da hoče, da ima mama celo skrbništvo nad njim. V jezi sem ga zgrabil, ko pa se je
upiral, je padel in se udaril v glavo. Takoj sem preveril, če še ima utrip, vendar ga ni imel. V
paniki sem ga zgrabil in ga vrgel v reko. Vendar nisem hotel, da bi se kaj od tega zgodilo.«
Tako smo zaključili sojenje in seveda: primer je bil naš. Po koncu smo se zbrali pred sodno
dvorano, kjer se mi je celotna družina zahvalila, da lahko sedaj živijo v miru tako kot njegova
duša. Poslovili smo se in odšli vsak na svojo stran. Doma pa me je že čakal Noah, ki je bil že
ves na trnih zaradi sojenja. Bil je presrečen, ko je izvedel, da sem dobila primer. Od tistega
primera dalje je čas hitro mineval, vse do dneva najine poroke. Tako živčna sem bila, ko sem
hodila do oltarja. Ko mi je izpovedal zaobljubo, sem bila na vrsti jaz. Rekla sem: »Si človek,
ki mu je edinemu uspelo prinesti luč v moje življenje, bila sem na tleh, ko si me dvignil na
noge in me nisi nikoli izpustil. Tudi ko sem že nameravala zapustiti ta svet, si bil edini, ki je
verjel vame in me naredil takšnega človeka, kot sem danes.« Potem pa je sledil še usodni ''da''
in vse od takrat se nama je življenje spremenilo na boljše. Sedaj sva ponosna starša hčerkice
Ave in sinčka Elijaha

Larisa Medved, 9. a

Paulina Kaučič, 7. b

152