Page 150 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

prijaznost, vendar ne bi.« »Dobro, potem pa, ko boste pripravljeni, kar začnite.« »Saj niti ne
vem, kje bi začela, saj mi je grozno in težko ob enem razlagati to zgodbo.« »Vi si kar vzemite
čas, nikamor se mi ne mudi.« »Hvala za vaše razumevanje, vendar mislim, da sem
pripravljena: Zgodilo se je pred enim tednom, ko je moj bivši mož odpeljal otroke taborit.
Tam naj bi se zabavali, vendar se je mož vrnil brez enega od mojih sinov.« »Oprostite, vendar
moram vprašati, kaj sploh se je zgodilo?« »Rekel je, da ni vedel. Vendar je predobro vedel, da
je najin sin ostal sam tam, potem ko pa sem hitela po sina, sem pa po radiu slišala, da so iz

reke povlekli truplo mladega fanta. Toda to ni bil kar neki otrok, to je bil moj fantek, moj
ubogi fantek.« Opazila sem, da gospa Williams komaj zadržuje solze, zato sem ji rekla:
»Gospa, ne zadržujte tega v sebi, sprostite se in izrazite svoja čustva, saj drugače ne boste
preboleli tega, kar se je zgodilo, namesto tega boste vsak dan težje dihali, se vstajali in boste
ubijali s tem še sebe.« Te besede so mi obudile toliko spominov, ki sem jih že leta zatirala v
sebi, saj sem mesec dni po smrti staršev hotela končati svoje življenje. In seveda vem, kako se
gospa počuti ob izgubi. Vendar čez leta ugotoviš, da tega tvoji ljubljeni ne bi želeli, da storiš.
»Vem, da ne bi smela, vendar če popustim vajeti, bo preveč bolelo. Tega pa si ne smem
privoščiti že zaradi njegovega mlajšega bratca. Ali lahko računam na vas, gospa Black?«
»Seveda, da lahko. In kličite me kar Vall. Poskrbela bom, da ne vidi več svetlega dne.«
»Najlepša hvala vam, Vall.« »Vendar vedeti morate, da na sodišču ne bo lahko.« »Vem,
vendar za svojega fantka se bom borila kot lev.« »O tem sploh ne dvomim.« Opazno je bilo,
da je v tem zadnjem tednu izgubila veliko telesne teže. Te zelene oči, ki pa so prelivale solze
iz dneva v dan, ne bodo pokazale strahu. »Vam sporočim, kdaj bo obravnava.« »Velja.«

Opazovala sem jo, kako poklapano je postopala do izhoda. Vendar, vedela sem, da ko bo
nastopil trenutek, več ne bo postopala tako poklapano, ampak se bo prelevila v levinjo, ki bi
ubijala samo za svojega mladiča. Ojoj, toliko je že ura. Pohiteti moram do Noaha, saj sva
zmenjena za kosilo. »Becca, ven grem, sporoči, če kdo pride ali če kaj rabiš.« »Zmenjeno,
Vall, sedaj pa pohiti, da te ne bo predolgo čakal.« Tako hitro sem korakala, da sem mislila, da
bom si polomila obe nogi. Na srečo sem še dokaj pravočasno prispela do restavracije. Opazila
sem, da je Noah še bolj živčen kot po navadi. Vprašala sem ga, če je v redu, nakar odgovori:
»Ne, nisem v redu, Vall. Sem tako nesrečen, saj sem star petindvajset let in še nisem osvojil
svojih sanj.« »O čem pa govoriš, Noah, saj imava svoje lastno podjetje, rešujeva toliko
življenj, kot jih malo ljudi.« »Ne mislim tega, vendar nisem še osvojil svojih glavnih sanj.«
Nato sem ga opazovala, kako je pokleknil na kolena in rekel: »In te sanje, ki jih že lovim leta,
si ti, Vanessa Black. Ko sem s teboj, imam občutek, da lahko storim kar koli, saj si moja
inspiracija, moja ljubezen, moja prijateljica. Torej sprašujem se, če bi lahko postal še srečnejši

150