Temeljna izhodišča dela v vrtcu
Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, ki ga uporabljamo kot strokovno izhodišče za kakovostni vzgojno-izobraževalni proces.
V Kurikulumu za vrtce so zapisani temeljni CILJI, ki so sledeči:
- bolj odprt in fleksibilen kurikulum v različnih programih za predšolske otroke,
- pestrejša in raznovrstnejša ponudba na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih,
- bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih, ki hkrati ne onemogoča poglobljenosti na določenih področjih,
- večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino,
- oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo),
- večje upoštevanje in spoštovanje zasebnosti ter intimnosti otrok,
- dvig kakovosti medosebnih interakcij med otroki ter med otroki in odraslimi v vrtcu,
- rekonceptualizacija in reorganizacija časa v vrtcu,
- rekonceptualizacija in reorganizacija prostora in opreme v vrtcu,
- večja avtonomnost in strokovna odgovornost vrtcev in njihovih strokovnih delavcev,
- povečanje vloge evalvacije (kritičnega vrednotenja) pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu,
- izboljšanje informiranja in sodelovanja s starši.
Iz ciljev so izpeljana NAČELA, ki zaobjemajo temeljna védenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju. Načel je 16 in eno izmed njih je tudi načelo sodelovanja s starši.
Zapisani temeljni cilji v povezavi z zapisanimi načeli v Kurikulumu za vrtce so osnova in vodilo za izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcu. Osnovni pristop k otrokovi vzgoji, učenju in poučevanju v vrtcu je v najpogosteje uporabljeni METODI DELA, to je v igri.
Igra je spontana, ustvarjalna aktivnost, ki jo zasledimo v različnih obdobjih človekovega življenja in ne le v otroštvu, pri čemer je v predšolskem obdobju igra otrokova prevladujoča dejavnost. Otroška igra je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je notranje motivirana, svobodna, odprta ter za otroka prijetna (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 19). V igri se kaže tudi otrokova potreba, da bi na poseben način vplival na okolje in ga tudi spreminjal. V igri se otrok nauči biti neodvisen od svojega okolja, hkrati pa ga igra spodbudi, da je aktiven.
Igra je ne le osnovna dejavnost, ampak tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija. Po eni strani so torej izbira in način otrokovega igranja odvisni od njegove trenutne razvojne stopnje (gibalnih in spoznavnih sposobnosti, čustvene in socialne zrelosti), po drugi strani pa igra vpliva na to, da otrok v razvoju napreduje.
Igra pomembno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja, zlasti v predšolskem obdobju.
Omogoča:
- razvoj gibalnih zmožnosti,
- spoznavni razvoj: razvoj občutenja in zaznavanja, razvoj govora, spoznavanje in raziskovanje okolja, reševanje problemov, razvoj domišljije in ustvarjalnosti, socialno kognicijo,
- čustveni razvoj: sproščanje in izživljanje čustev (npr. doživljanje zadovoljstva, premagovanje strahu), premagovanje težav in konfliktov, uresničevanje želja …,
- socialni in moralni razvoj: razvoj socialne kompetentnosti (sodelovanje, razumevanje in upoštevanje drugih), razvoj samokontrole (npr. impulzivnosti, agresivnosti), osvajanje družbenih pravil in norm;
- osebnostni razvoj: razvoj avtonomnosti, spoznavanje sebe (oblikovanje samopodobe) in sveta (spoznavanje različnih vlog in vstopanje v svet odraslih).
Ostale metode dela so poleg temeljne metode igre skozi aktivno učenje še: raziskovanje, opazovanje, demonstracija, pogovor, poslušanje, pripovedovanje...
Oblike dela pa so skupna, skupinska, individualna in delo v dvojicah.