Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali oblaki. Borut, Jaka, Maja, Samo in MM (beri moja malenkost, lahko tudi mali Marko ;). Dobro uro do stene, dve uri čez steno (spodaj smo potegnili glede na predogledano 'desno' bolj smučarsko 'desno-desno' varianto), malo cincanja na vrhu smeri, preudarno prečrtan vrh Razorja, potem pa skok v smuči in po steni navzdol.

Očitno sem bil najbolj neučakan (Pravzaprav me je motilo sonce. 'Čimprej dol', se mi je motalo po glavi!), tako da sem prvi zasmučal v steno. Uvodni zavoj je bil najtežji (kot vedno), malo je motil trd sneg na izstopu, veliko več pa pogled navzdol, ki se je ustavil šele v Krnici. Zatem je lepo steklo po izstopni grapi do vršne vesine in po robu do prehoda v Kugyjevo grapo, ki je ključ smeri. Točno za smuči širok, malo vbočen, slabih 10 m visok in z naklonom 60+° (tri četrtine stene je tu še pod smučmi). Nekaj sem cincal, počakal, da smo se vsi zbrali, potem pa ponudil prostor bolj pogumnemu. Maja, edina punca med samimi 'neustrašnimi' dedci, nam je utrla prehod, a je tudi njo kar pošteno navilo. V grapi je orientacija bolj vzhodna in je bil sneg že preveč odjenjan. Vsi skupaj zaradi plazenja pod smučmi nismo mogli smučati, zato sta prva dva (Maja in Samo) nadaljevala navzdol, in ko sta bila ven iz grape, smo sledili ostali. Po grapi je šlo večinoma kar lepo, najbolj strm odsek smo pa gladko oddrsali (55°), posebno luštno je šlo zavijanje na osrednji vesini (najbolj položen del stene, 45°), kjer smo se ožini z drčo umaknili na levi strani. Na koncu vesine smo levo pod stolpom ujeli še boljše razmere, zatem je sledil prehod proti spodnji prečki (vmes je popestrilo kratko, strmo, malce ledeno mesto), katere začetek je milo rečeno čuden. Že gor grede smo sumljivo gledali gnil-prhek sneg na precejšnji strmini, tako da je Borut kot zadnji pri vzponu utrdil 'polico', ki nam je potem omogočila zanimiv spust preko robu v krajno zev. Sama prečka do vstopnega snežnega stožca je bila zatem celo 'smešno' lahka in takoj po zadnjih zavojih so iz stene začeli non-stop leteti manjši in večji plazovi gnilega snega, ki so nas pričeli nervirati že v spodnji četrtini stene (takoj pod stolpom), ko se je stena s pomočjo sonca pričela otresati bremen, a na srečo takrat v sosednjih grapah.

Odločitev, da vrh Razorja spustimo, je bila ključna, čeprav bi bil smuk prav z vrha (ki pa ni tako zahteven, na 'predogledu' sem ga posmučal in ocenil s IV+) skupaj s S steno smiselno lepša, zaključena linija. Glede na vse zbrane podatke in na vse, kar smo presmučali do sedaj, smo oceno smeri popravili na VI (Kugyjeva smer, VI, 600 m, 50°, odsek 55°, prehod 60°). Kugyjeva smer lahkega dela namreč nima. Prvi je smer presmučal Mauro Rumez, zatem pa še Tomi Pilipovič in Žiga Krofl, ki pa ključnega mesta nista presmučala, saj je bil izstop Kugyjeve grape takrat kopen. Spodaj smo nevede potegnili tudi težjo varianto desno od stolpa, saj naj bi bil originalni vstop Kugyjeve skrit 'daleč' na levi strani. Ker je tudi zgoraj možnih več variant (desni izstop, morda celo desni krak Kugyjeve grape), nam nekaj idej tako ostane še za druge sezone.

Oglej si še objavo spusta, malo meglen filmček in galerijo slik. Vsem hvala za družbo in za čudovite utrinke! Hvala.