Marko Kern
Marijana Cuderman
Marijana & Marko
21.9.2003: Germlajt (zelen naslonjač na najbolj divjem trentskem grebenu)

Greben Kanceljnov (Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja) je opevan s takimi presežniki, da jih je težko le brati na papirju. Potrebno bo gor, in če se grebena nikakor ne upava lotiti (pravzaprav naju je Kanceljnov izjemno strah), ga bova pa obiskala (Goličica in Planja nikakor ne štejeta, na oba vodi potka in tam sva že bila). In le kje neki bi naju bil pripravljen sprejeti, če ne na najbolj udobnem naslonjaču celotnega grebena.

S Prisanka sva si že večkrat ogledovala morebitne prehode iz Mlinarice direktno na Germlajt. S škrbine med Germlajtom in Goličico pada pripravna grapa, ki se spodaj konča v skoku. Midva sva računala, da bova grapo dosegla nad skokom po morebitnem prehodu iz sosednjega Kozjega žleba. Pod škrbino (vrh grape se konča v krajši steni) sva imela ogledano gredino, ki naj bi naju pripeljala na sam vrh.

Z lovske potke sva odvila v Kozji žleb in res se je kmalu v desno odcepila manjša grapa. Po njej sva se vzpela do razcepa, kjer se je v levo odprla grapa, ki bi lahko bila najina iskana grapa. A ji žal nisva verjela in sva nadaljevala kar naprej do roba, kjer sva na drugi naju našla še eno grapo, v kateri pa so se skoki kar vrstili. V dilemi, katera grapa je prava, sva jo navzgor ubrala kar po razsežnem/rušnatem robu med njima. Precej višje, nad ruševjem, sva po skalnati gredini dosegla dobro razgledišče, kjer se je pokazalo, da bi bila leva grapa pravilna odločitev. Po sitni polički sva prečila čez rob (nikakor ni bilo jasno, kje bi sestopila v precej globoko zarezano grapo), kjer se je pred/pod nama nepričakovano odprl 'lahek' prehod.

V grapi sva trčila na dva praga, pri čemer je bil prvi kar zahteven in sva ga zmogla v kotu na desni strani (5-10m, na levi je precej težje in izpostavljeno). Na višini dobrih 1800m (prav na tej višini 'poteka' prečna potka/stečina, ki sva jo kanila uporabiti pri sestopu) sva zavila levo, ven iz grape in ciljala na ozek rob, ki bi naju pripeljal na vršno gredino. Do roba so vodile stečine (midva sva seveda 'vedela' bolje in imela kar pestro zabavo s strmimi travami in krušljivo pečino), višje pa se je rob povsem zašilil in je ponujal kratko plezanje prav po njem ali pa na desni, krušljivi strani. Odločila sva se za rob, ki je postregel s III. stopnjo (na vrhu je v ruševju gurtna za sestop), in že sva stala na vršni gredini.

Lahek sprehod po njej naju je pripeljal tik do najvišje točke Germlajta, katerega vrh je strašno zanimive oblike. Na desni strani ima padajočo skrotasto gredino, na levi padajoče in vse bolj strmo travnato pobočje. Na stičišču pa je postavljena povsem vodoravna in vse nižje odsekana kamnita zavesa. Ošiljena rez 'zavese' je krušljiva kar se le da in prav nobena skala ne vzbuja niti najmanjšega zaupanja. Malce sva ga poskusila, a so se skale takoj pričele valiti navzdol. Še sreča, da je bila najvišja točka Germlajta prav na začetku zavese :)

Na travnati preprogi sva nadvse veselo kradla čas in ugibala kako 'za vraga' prav po razu poteka normalni sestop z Goličice proti Germlajtu, kje bi se z Germlajta dalo priti na Goličico tudi na južni strani, kje točno je vrh Kanceljnov, kje je Prevčev stolp in kateri je Veliki stolp. Imena, zemljevidi in opisi namreč nikakor ne gredo skupaj. Takoj naslednji, najbolj odsekan in nabrušen stolp celotnega grebena je visok 2133m. Na zemljevidih je označen s Kanceljni, opisi (Avčin, Mihelič) pa govorijo o Velikem stolpu? Torej bi moral biti vrh Kanceljnov na koti 2213m, kjer pa zemljevidi zagotovo napak napišejo Prevčev stolp, ki je zadnji stolp v grebenu (Avčin) in je visok 2228m (od grebena Planje je ločen s hruškasto škrbino, ki se jo lepo vidi s Prisanka).

Sestop v grapo je bil lažji od pričakovanega, a zato nama je probleme povzročila gredina, ki iz grape tik pod steno preči južno pobočje Goličice. Iz grape je vodil kratek strm prag, začetek gredine (ozka laštica) pa je bil povsem krušljiv/razbit in z vsakim metrom bolj izpostavljen. Do lažjega dela me je po tehnično sicer ne tako strašno težki, a neverjetno 'smotani' polički, ločil še en prestop, a sem nad krušljivostjo obupal in sem hotel takoj doseči velik ruševnat grm. Splezal sem po navpični in še bolj krušljivi podrtiji navzgor (in z vsakim metrom obžaloval, da nisem ostal na gredini), dokler nisem dosegel ruševja, kjer se je končno dalo urediti varovanje. Višje je bila gredina udobna in vedno bolj shojena in se je na robu (izjemno lepo razgledišče) prelila v pravo lovsko potko, ki se je vila med (posekanim) ruševjem.

Pot naju je vodila prek še ene grape (prehod poteka nekaj deset metrov pod mestom, kjer pot doseže rob)(na levem bregu sta bila celo dva stara klina), kjer se je na drugi strani robu počasi izgubila. Zemljevidi so kazali prečne črtice do normalke nad Debelo pečjo ali pa daljši spust proti Kukli, ki naju je žal bolj pritegnil. Sestopala sva večinoma po rušju in zaman čakala, kdaj bova stopila na obljubljeno pot z zemljevida. Nižje (in veliko časa kasneje) je rušje le zamenjal smrekov gozd po katerem sva se 'pridričala' do normalke, ki sva jo dosegla tik pred Kuklo.

Lepo. Divje. Samotno.