Rojena Celjanka, ki živi v Ljubljani

Kritike ocene

Fotografije

Zgodovinski objekti
Slikarske tehnike

Iz knjige Naših 30 let

Utrinki s potovanj

Ex Tempore

Miro Šubelj

Utrinki z razstav

Mestni Rotovž

Celjanka, ki živi v Ljubljani

 

Dolski dvorec

Slikarska dela

Društva

Grad Snežnik

 

Društvo likovnikov Ljubljana

Akvarel

 
VANDA ŽUŽEK
Rojena Celjanka, ki živi v Ljubljani – v Celju rojena 15.junija 1950. Riše že od vsega začetka. Ljubi barve, predvsem svetlobo in njene nijanse. Prve risbe je naredila z mamino šminko v njeno kuharsko knjigo. To je bilo, ko ji ni bilo še niti dve leti in kakšno leto kasneje v isto knjigo svojo prvo sliko v svinčniku, ki prikazuje deklico ki hodi po stopnicah proti zvezdam in luni. Tako je nadaljevala še naprej. V začetku je mnogo prerisovala. Nikoli prekopirala – to ji je bilo vedno strogo prepovedano. Pred sebe si je postavila igrače, rože in risala, risala. To je delala do prvega razreda. Kasneje je pod mentorstvom slikarke Darinke Pavletič Lorenčak in Milana Lorenčaka, ki sta ji dajala ves čas spodbude in od nje zahtevala, da veliko riše ter da postajajo risbe bolj odločne. Nista pa vedela da so njene mehke risbe in barve v njih odraz njene osebnosti in mišljenja sveta. Da se prestavlja v drugo dimenzijo in prehaja od tu do tam in obratno. Zato so njene slike včasih tako mehke, ker so ustvarjene med tem in drugim svetom. Ustvarja ves čas, tudi med spanjem. Le tistih slik vedno ne more prinesti s seboj. Ima pa jih v sebi. Kasneje je ustvarjala na slikarskih šolah na Akademiji za likovno umetnost pod mentorstvom slikarja Sava Sovreta. Pri njemu je študirala risanje. Slikar Sovre ji je dal zelo veliko, predvsem pozitivno mnenje, da je njena zgradba človeka, ko ga riše čisto pravilna, če ga prične risati s križem. Križ je zanjo osnova človeškega telesa. Na akademiji učijo slikarje risati z valjčki inkrogci, ona pa gradi človeka kot hišo. Kasneje je pod mentorstvom slikarja Zdenka Huzjana pričela s slikanjem in učenjem slikarskih tehnik. Ona pa mu je prikazovala, kako se riše »skozi oči starih mojstrov – Rembrandta, Modlianija, B…… .

Pokazala mu je, kako je Rembrandt spel barve med seboj, da ni bilo čutiti prehoda barv. Tako se je učila pri njemu slikarskih tehnik, on pa je občutil, kako slikarji rišejo skozi njo. In to samo zanj. Sama pravi, da je tako polna slik, da ji zmanjkuje časa za ustvarjanje. V današnjem svetu, ko se ne moreš samo preživljati s slikanjem, moraš pa početi še kaj drugega, je zares škoda, da tak človek, kot je ona, ne more samo »risati« in ustvarjati nove slike. Tiste slike, ki prihajajo iz druge dimenzije. Predvsem tiste so čudovite. Tako pa večinačasa porabi zato, da preživi sebe in druge ob sebi, da se razdaja za druge, v sebi pa nalaga slike in razmišlja, kdaj bo imela toliko časa, da jih bo lahko narisala. Da je slikar, je ugotovila zelo kmalu. V začetku je mislila, da je to le njena muha, vendar, ko je pričelo iz nje prekipevati, ko je kot odvistneš iskala vonj barv in papirja, in ko so se slike nalagale v njej, in ko je iskala prosti čas, da bi lahko ustvarjala, med delom v službipa je postajala vedno bolj nemirna in je mnogokrat čisto na skrivaj risala v pisarni, takrat se je zavedala, da je slikar – ni bila to muha enodnevnica. Po ustvarjeni sliki pa se je počutila, kot da je odšlo iz nje nekaj čudovitega in postala je lahkotnejša. Vendar, ko hodi po cesti, ko srečuje ljudi, njihove obraze, ko videva lepe pokrajine – si zaželi, da bi se ustavil čas, in da bi lahko v tistem trenutku ustvarjala. Zopet se v njej nabere toliko novega, da »mora« odstraniti tisto v sebi. Tako se venomer polni in prazni. Ostajajo slike, ki pa so tukaj le v manjšini. Slik, tako različnih je v njej, kot bi se z njo in v njej srečevali različni ljudje. Stil – njenega slikarstva je v njej sami. Ima nek stil, ki pa ga predvsem videvajo tisti, ki jo poznajo najbolje. Njene slike so predvsem svetle – mehke. Tudi tiste, ki so močnejših barv, imajo neko mehkobo v sebi Slika v različnih tehnikah – zelo rada pa se preizkuša v oljnih pastelah, predvsem zato, ker sliko najprej rahlo nariše, potem pa barvo vtira s svojimi prsti, mehko, kot bi božala in izdelovala v glini. Toliko energije daje vanjo, da se ta energija mora čutiti navzven. Le tisti ljudje, ki so občutljivi za energijo, to tudi občutijo. Ta energija je pozitivna, ker v tem delu tudi uživa in so njene misli dobre. Zato tudi slika oddaja zelo prijetno enegijo. Njeno delo se nadaljuje – njena željaje, da bi enkrat imela čas samo za ustvarjanje. Da bi lahko slike, ki nastajajo tam, prenesla tudi sem.

Od leta 1980 je član Likovnih samorastnikov Ljubjane, razstavlja na mnogih razstavah od leta 1980 pa do danes.
Ljubljana, november 1999

Iz knjige naših 30 let