Napake v zvezi s Cerkljanskim

Marko Razpet, 2005

Navedimo zdaj nekaj napak.

• Sem in tja slišimo v poročilih ali beremo v časopisih vest, ki je podobna tej: "Cerkniška ETA je dosegla v preteklem letu lepe poslovne rezultate." Očitno bi morala biti cerkljanska ETA.
• Ali pa: "Cerkljanščica je poplavila most pred gostilno Lovec v Cerknem." Cerknica, Zapoška in Oresovka so vsakemu Cerkljanu dobro znani potoki.
• Neka avstralska Slovenka je napisala v angleščini knjigo o Sloveniji, njeni zgodovini in njenih ljudeh. Med drugim omenja in tudi "laufarje iz Cerkelj, Runners of Cerklje", v besedi in sliki. In glej ga zlomka, pri Mladinski knjigi sem kupil majhen stenski koledar za leto 1999, da bi ga poslal sorodnikom v Ameriko. Že na prvih straneh spet beremo: Runners of Cerklje. Kdo bo kriv, če bo na pustni torek kdo iz Amerike zaman iskal laufarje v Cerkljah na Gorenjskem ali Dolenjskem, namesto v Cerknem? Ali je sploh čudno, da svet zamenjuje Slovenijo in Slovaško? Saj še sami za svoje kraje dobro ne vemo, kje so. Nekdo nas je postavil kar na Notranjsko. Najbrž je zamenjal Cerkno in Cerknico. V obeh krajih prirejajo pustovanje. Če ne verjamete, obiščite sicer zanimivo spletno stran Pust na Slovenskem. Cerkno ni bilo nikoli na Notranjskem: ne pod Avstrijo, ne pod Napoleonom, ne pod Italijo, ne pod Jugoslavijo.
• V knjigi Prispevki k zgodovini Cerkljanske Viktorja Prezlja je na strani 66 objavljen rekonstruiran zemljevid dekanije Cerkno iz druge polovice 18. stoletja. Zemljepisna imena so zapisana v italijanščini, ker je nekoč dekanija spadala pod Čedad. Ker je bil zemljevid izdelan za cerkvene potrebe, so označene tudi cerkve po vaseh. Toda ravno za mojo rojstno vas Planina pri Cerknem piše: Villa di Planina, S. Giorgio. Giorgio pomeni v italijanščini Jurij. Vsak otrok v Planini pa ve, da je planinska cerkev posvečena svetemu Janezu Krstniku. Torej bi na zemljevidu moralo pisati kvečjemu S. Giovanni. Ravno tako Podgorci ne bi smeli biti zadovoljni z napisom Villa Trebenza, S. Justo. Pisati bi moralo Villa Trebenza, S. Jodoco. Cerkev je namreč posvečena svetemu Joštu, ki je po italijansko S. Jodoco, po latinsko S. Jodocus, po nemško pa St. Jobst.
• Nace Šumi je napisal imenitno knjigo Settlement Culture in the Slovene Lands. Na strani 81 je predstavljeno Cerkno. In kaj je tokrat narobe? Pogled na Cerkno s Čepleza se nam nudi v zrcalni obliki: kar je na levi, bi moralo biti na desni in obratno. Saj je vsakemu Čepležanu znano, da ima cerkev svete Ane zvonik na desni strani pročelja, ne pa na levi.
• Veliki družinski atlas sveta (1992) na strani 68 objavlja zemljevid Slovenije. Spet napaka na Cerkljanskem: Kojca je označena tam, kjer bi moral biti Bevkov vrh. Ista napaka se potem ponovi na Karti slovenskih narečij (1993), ki je priložena knjigi in kasetam Slovenska narečja dr. Tineta Logarja, v Atlasu sveta za osnovno šolo, ki ga po knjigarnah prodajajo še v letu 2005, in še kje. Prava sramota za založbe! Res je, da je bil pisatelj France Bevk rojen pod Kojco, ki pa se še ne imenuje po njem, Bevkov vrh pa tudi ne. Ta se morda imenuje po nekem drugem Bevku. Priimek Bevk je namreč na Cerkljanskem zelo pogost. Če pa pogledate stare karte in zapise, pa najdete ime Belek za Bevkov vrh. Morda gre spet za nasilno spreminjanje zemljepisnih imen.

  

• Za novo leto sem dobil v dar knjigo Polone Škrinjar: Razpoke v času. Slovenski miti in legende. Na notranji strani platnic je na zemljevidu pravilno zapisano: Bukovo, kar je razloženo naselje na Cerkljanskem. Njegovi prebivalci so Bukovci, ki živijo na Bukovem, prihajajo v Cerkno z Bukovega in se vračajo na Bukovo. Včasih se ustavijo v Jesenici, krajem med Bukovim in Zakrižem. Obstaja tudi predor Bukovo, ki je pošteno nagajal graditeljem bohinjske proge, o čemer piše Gorazd Humar v knjigi Kamniti velikan na Soči na straneh 36-39. Nekoč mi je mama pripovedovala o tem, kako so Turki hoteli zavzeti Bukovo, pa jim je spodletelo. Ker sem zgodbo že malo pozabil, sem hotel z branjem nove knjige zabrisati razpoko v svojem spominu. Začnem na strani 108. Toda joj! Nikjer nobenega Bukovega! "Kaj si prinesla v Bukve?", sprašuje cvetje lepotico, dobro vilo. V nadaljevanju piše, da jo je najstarejši možakar na vasi vprašal, zakaj se je odločila ravno za Bukve. Beremo tudi "ljudje v Bukvah" in "v vasi Bukve". Vas Bukve v legendi Zvon je zapel sam je vendar Bukovo na Cerkljanskem.
• Napake se širijo tudi prek Interneta. Na neki spletni strani je nekdo usekal mimo. Napisal je dobesedno takole:

  This phenomenon, known already from antic times, was studied 300 years ago by Slovenian historian J. V. Valvasor. For his interpretation of this intermittent karst lake, he was elected a member of the Royal Society in London. Rakov Škocjan, a 2,5 km long valley between Cerkno and Planina polje, is real Karst gem with its picturesque karst phenomena: sunken caves, natural bridges, swallow holes, springs, sinkholes etc.

  Rakov Škocjan pa že ne leži med Cerknim in Planinskim poljem. So sicer polja tudi okoli Planine pri Cerknem, toda take krasote, kot je Rakov Škocjan, pa tam ni, čeprav je Cerkljansko tudi lepa pokrajina. Moralo bi biti between Cerknica and Planina polje.

• Zelo pohvalno je, da so dali na Internet skoraj vse kraje tega planeta, tudi Slovenije. Kraji so opisani z osnovnimi zemljepisnimi podatki. Primorski, vse tja do stare rapalske meje, se dobijo pod slovenskimi in italijanskimi imeni, da ja ne bi kak gost pri nas zašel in se izgubil. Seveda človek najprej pogleda, kaj piše za Cerkno. Glej ga vraga! Najbrž niste vedeli, da je eno Cerkno zahodno od 14. poldnevnika na nadmorski višini 509 m, eno pa vzhodno od njega na 864 m. Če ne verjamete, se prepričajte sami. Seveda je tisto Cerkno, tik ob 14. poldnevniku, eno samo, po naših podatkih na višini 325 m.

  Ker sprehajalne in druge poti na cerkljanskem ozemlju večkrat prečkajo 14. poldnevnik, bi morda kazalo vsaj nekatere take točke obeležili s kakim napisom, morda skromnejšim, kot ga imajo Dolenjci na 15. poldnevniku.

• Če že Slovencem delajo Cerkno, Cerklje in Cerknica težave, kakšne probleme imajo šele tujci. Nisem vedel, da imajo laufarijo tudi okoli Cerkelj (na Gorenjskem ali Dolenjskem?). Čisto brez potrebe je nekdo začel pisati Runners of Cerkno namesto Laufarji. Oni so kar so, na mestu bi bila le kratka razlaga za angleško beroče, pišoče in govoreče. Nekdo pa trdi, da so laufarji tudi v Cerknici .
• Dne 25. februarja 2001 ob 18. uri je bila na nacionalni TV imenitna oddaja o Cerkljanskem. Omenjeni so bili med drugim tudi tamkajšnji laufarji. Prikazano je bilo, da iščejo bat nekje po hribovju. V resnici je to bot, s čimer na pustni torek ubijejo Pusta, ki je kriv ali pa ne za vse tegobe preteklega leta. Laufarji bot odkopljejo v Cigunci ob Oresovki.
• Dogaja se tudi, da zaidejo v Cerkno turisti, ki bi radi videli Cerkniško jezero. Ustavljajo se na glavnem trgu in sprašujejo mimoidoče: "Kje pa je tu tisto znamenito presihajoče jezero?"
• Pred tovarno Eta Cerkno se je tudi že ustavil tovornjak z nekaj tonami paradižnika in paprike. Šofer je po utrudljivi in dolgi vožnji spraševal vratarja, kam naj robo zapelje, misleč, da jo je pripeljal pred tovarno Eta Kamnik.
• Na Želinu so temeljito obnovili most čez Cerknico, to je potok, ki teče od Novakov skozi Cerkno in se pod omenjenim mostom izliva v reko Idrijco. Ni jasno, kdo in zakaj je Cerknico tako grdo prekrstil v Cerkniščico, kot je ves čas obnove pisalo na tabli, kjer so bili objavljeni podatki o gradnji. Potoku so dali ime, pri katerem se povprečnemu Cerkljanu polomi jezik! Ni čudno, če se Cerknica vsake toliko časa maščuje in tako naraste, da se vsi križajo. Na sliki je zabeleženo stanje na Dan Zemlje, 22. aprila 2001.

  

  

• Pa da ne boste mislili, da sami Cerkljani ne delajo napak. Vsakdo jih dela, eni bolj, drugi manj. V knjigi Dom mojih prednikov (Idrija 1998) beremo na strani 19, da je Cimalova kmetija ležala v središču Cerknega, na nekdanjem trgu ob potoku Cerkljanščici. Osem let sem hodil v šolo v Cerkno, pa še štiri leta na idrijsko gimnazijo in vsak dan sem vsaj dvakrat prečkal Cerknico, nikoli Cerkljanščice, še manj pa Cerkniščice.
• Napake pa se kar nadaljujejo. V Idrijskih novicah, ki so bile na svetlo dane 1. februarja 2002, je na drugi strani govora o domu KS na Želinu. Članek spet napačno navaja ime vodotoka, namesto Cerknica piše Cerkljanščica.
• Isti štirinajstdnevnik je 4. januarja 2002 prav tako na drugi strani objavil staro cerkljansko božično pesem, ki naj bi jo znali zapeti v Zakrižu. Žal je zapisana deloma v narečju, deloma knjižno, tako da se ne rima dobro: vesijel - začil - uzil.
• V roke mi je prišla tabela Razvrstitev naravnih vrednot na vrednote državnega in lokalnega pomena za območje občine Cerkno. Pod evidenčno številko 254 se skriva že omenjena Ravenska jama na Gorenjih Ravnah pri Cerknem. Vsak pravi Cerkljan ve, da bi moralo pisati v Gorenjih Ravnah ali enostavno v Ravnah pri Cerknem. Nihče je ne bo zgrešil. Kar pa se napak glede partizanske bolnišnice Franja in Pasic tiče, je bilo vredno postaviti posebno spletno stran. Morda je kriva knjiga Daniela Rojška Naravne znamenitosti Posočja, kjer je na strani 119 uporabljena napačna edninska oblika Pasica. Za čuda pa je v tej knjigi na strani 116 prav napisano ime potočka Zaganjalka, ki jo prečka cesta Tolmin-Idrija na spodnjem koncu Pirhovega klanca. Dandanes tam tabla oznanja, da je potočku ime Zaganjalščica, za katero okoliški kmetje, kolikor jih je pač še, ne vedo ničesar. Avtorji tega jezikovnega skrpucala nemara menijo, da se morajo vsa imena takih potočkov končati na -ščica in da se jih bodo ljudje sčasoma že privadili. V Atlasu Slovenije iz leta 1996 piše Zaganjavčnica, na Pregledni karti Občine Idrija iz leta 1985 pa Zaganjalčnica. Če kupite topografske karte (izdal Geodetski zavod 1996, merilo 1:25.000) cerkljanske okolice, boste takoj našli napako: napisali so Zaganjalnica namesto Zaganjalka. Kako naj se potem človek znajde?
• Na starem uradnem spletišču Občine Cerkno sta bili vsaj dve malomarnosti v zapisih. Eno od imen prečastitega nadškofa Sedeja ni Borcia, ampak Borgia. V angleški inačici besedila je zapis pravilen. Pač pa je v obeh napačno zapisan slavni jezikoslovec, ki je med drugim proučeval rezijansko in cerkljansko narečje, znameniti Jan Ignacy Niecisław Baudouin de Courtenay. Včasih je omenjen kot Baduen de Courtney namesto Baudouin de Courtenay, kar je njegovo nekoliko krajše ime, kar je razvidno iz naslovnice enega izmed njegovih številnih del. V času njegovih raziskav so mu Cerkljani marsikaj očitali, sedaj pa bi že lahko prav pisali vsaj njegovo ime. Najnovejši Slovenski pravopis mu posveča dve gesli: Baudouin de Courtenay in de Courtenay. Po prvem naj bi bil rodilnik Courtenaya, po drugem pa Courtenayja. Kaj je torej prav?

Ime zaselka, prelaza in cestnega vozlišča Kladje dela ljudem tudi kup težav. Pravzaprav boste cerkljansko Kladje v Krajevnem leksikonu Slovenije zaman iskali. Po hišnih številkah je vključeno v Podlaníšče. Kladje pa v tej knjigi nastopa večkrat in naj bi se sklanjalo tako kot samostalnika sadje ali kladje, kar pomeni več klad: Kladje, Kladja, Kladju, Kladje, pri Kladju, s Kladjem. Ko pa brskate po starih in novejših zapisnikih, pa najdete tudi sklanjatev po vzoru samostalnika ladja v množini: Kladje, Kladij, Kladjam, Kladje, pri Kladjah, s Kladjami. Kako pa sklanjajo domačini?

Pri sklanjatvi nekaterih krajevnih imen se kaj hitro zapletemo. Lepi in poučni knjigi Tomaža Pavšiča Ob stari meji, Pričevanja in spomini, dela težave ravno samostalnik Podlaníšče. Na strani 75 sta v istem odstavku kar dve obliki: v Podlaníščah in v Podlaníšču. Na strani 27 piše pri Vrhovcu v Podlaníščah, na strani 76 pa da je kralj Viktor Emanuel III prestopil državno mejo v Podlaníšču. Dne 7. julija 2002 je bil tradicionalni kolesarski maraton Franja. Novinarji so poročali, da so se kolesarji ustavili v Kladju. Napačno. Cerkljani še vedno hodijo na Kladje, pa čeprav Vilčka ni več.

Slovenski veliki leksikon A - G, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, na strani 304 locira Cerkno v Idrijsko hribovje, Cerkljansko pa jemlje za okrajšavo Cerkljanskega hribovja. S tem se najbrž ne more strinjati noben Cerkljan.

Leta 2003 je v samozaložbi izšla dvojezična knjiga Šege in pesmi pod lipo domačo od prosinca do grudna - Slovenian Customs and Songs from January to December. Gradivo je zbrala Dušica Kunaver. Besedilo vsebuje vsaj dve napaki v zvezi s Cerkljanskim. Na strani 80 piše črno na belem: v Cerknem na Idrijskem. Res je, da je Idrija večja od Cerknega, kar pove že bežen pogled na zemljevid, toda to še ne pomeni, da potem spada vse pod Idrijsko daleč naokrog. Jazne so na primer že na Cerkljanskem. Če je že Idrija večja od Cerknega, pa je zagotovo Cerkno starejše od Idrije, zato je Cerkno lahko le na Cerkljanskem. Pustna sodba v Cerknem že dolgo ne poteka več na starem trgu pred cerkvijo, ampak na novem trgu. Ta star pusta ne mahne po glavi, zato ker uteče izpred sodnika, kot bi človek sklepal iz besedila te knjige, ampak po dolgi in pošteni sodbi, ko so mu dokazani vsi grehi in obramba nima več nobenih možnosti, da bi ga rešila.

Leopold Verbovšek je leta 2004 izdal knjigo Danes, iz včeraj za jutri. Zanimivo branje! A glej ga zlomka! Že na sedmi strani, kjer je govora o Sardiniji, piše spodaj: Nekakšnega Kurenta in lesene maske (kot v Cerkljah) ter Kurente in šop kravjih zvoncev imajo tudi. Če je avtor mislil na cerkljanske laufarje, ki vsi nosijo, razen lamanta, lesene maske (larfe), potem bi moral napisati "kot v Cerknem". Usoda je hotela, da je cerkljanski pridevnik, ki se nanaša na Cerklje, pa tudi na Cerkno. Pa še tole: Cerklje imamo na Dolenjskem, pa tudi na Gorenjskem in razlikujeta se v izgovorjavi.

Smučarski center Cerkno, ki niti ni v celoti v cerkljanski občini, je nedvomno eno najsodobnejših smučišč v Sloveniji. Ime je morda izbrano malo nepremišljeno, tako da ljudje mislijo, da je Cerkno kar ime smučišča. Ali pa se jim ne da izgovarjati celotnega imena: Smučarski center Cerkno. Tako že beremo v medijih, da je ta in ta smučal na Cerknem. Zveni smešno. Morda pa kdo meni, češ da se bodo ljudje že privadili, tako kot se tele novih vrat.

Leta 2004 je pri Mladinski knjigi izšel Slovenski etnološki leksikon. Kar draga knjiga! Še dobro, da sem jo dobil, in to vnaprej, za Miklavža. V njem je na strani 452 objavljena slika Jakoba Obida, Penčkovega, ki je na začetku 20. stoletja v košu nosil pošto iz Cerknega na Bukovo. Tako sliko, neretuširano, ima objavljeno na strani 19 tudi Franc Hvala v svoji knjigi Življenje pod Bevkovo Kojco, ki je izšla leta 1990 pri založbi Lipa. Franc Hvala se malo lovi, kdaj je Jakob tako nosil pošto, saj v besedilu piše drugače kot pod omenjeno sliko. Nič hudega! Huje pa je, da Slovenski etnološki leksikon umešča Bukovo kar na Idrijsko, ne pa na Cerkljansko. Tako je pač razbrati iz opisa slike nič krivega Jakoba. Cerkljansko in Idrijsko sta različna etnološka, geografska, demografska, geološka in ne vem kakšna še pojma. Pač pa je na strani 498 pravilno zapisano, da je Cerkljanski Vrh na Cerkljanskem. Pod geslo maska je naslednji spodrsljaj: cerkljanske laufarje, dva ta terjasta in lamanta, predstavljajo kot drežniške, ne pa cerkljanske. Ozadje na sliki je nedvomno razpoznavno kot del cerkljanskega hribovja. Tam, kjer leksikon razlaga fitomorfno masko, to je masko, odeto v rastlinske dele, je na sliki predstavljen ta bršljanast iz Cerknega, ki pa ni videti popolnoma nič podoben dobro znanemu laufarju. Nekam neurejen je. Cerkljanski je zelo eleganten. Presodite sami! V leksikonu pogrešam gesli larfa in lempa.

Na vrhu Porezna (1632 m) sem slišal modrovati pohodnike. Eden je bil najbolj glasen in je razlagal: "Glejte, tukaj je potekala Ruplova linija!" in kazal na bunkerje in kaverne tam gori. Ne vem, ali je mislil na Rupnikovo linijo, kar bi bilo seveda narobe. Ta je potekala po starojugoslovanski strani, vzhodneje. Utrdbe na Poreznu so bile vendar del italijanskega Alpskega zidu (Valle Alpino). Ruplova linija ni nikdar obstajala, pa čeprav se naš zunanji minister piše Rupel.

Nato človek izve za novo spletišče, Via Alpina, ki opisuje alpsko pot, v loku od Trsta do Monaka, tudi prek Cerkljanske. Glej ga spaka, kaj piše!
This trail crosses the mountainous terrain of the Cerklje hills. The first part of the trail follows a road and runs across forest and grassy slopes. The road was built after WWI, when this area was part of Italy. Next is the Franja partisan hospital, which played a crucial role during WWII and is well worth visiting. Finally, climb up the pastures and forest to Porezen.
Kaknši the Cerklje hills vendar! Gre očitno za the Cerkno hills. Da ne bodo Gorenjci kaj užaljeni!

Idrijske novice in ABC v zadnjih številkah pišejo o Bevkovih priznanjih za leto 2004. Uboga Milojka, rojena Moškat, je nekje Božič, nekje Bizjak. Naj sama pove, kako se pravzaprav sedaj piše! Naslednji problem je Kuželj ali Kužel. Tisti "j" ni tako nepomemben. Lahko se zgodi, da zaradi take malenkosti ne dobite denarja na banki ali pa, da vas ne spustijo na letalo.

Idrijske novice št. 63 z dne 30. januarja 2004 so si v članku Ne vem, kako sem preživel! tudi privoščile nekaj spodrsljajev. Piše, da so izdajalci Nemce pripeljali v Cerkno mimo straž po strugi Cerknice. To ne drži, saj so prišli skozi Kalarše v Cegunco, kar pa gre le po strugi Oresovke. Omenjen je tudi zvonik, v katerega naj bi namestili mitraljez. Mnenja glede tega so deljena. Če po 60 letih zgodovinarji niso uspeli stoprocentno ugotoviti, kaj je res in kaj ne, bi bilo bolje, da se o tem tako vehementno ne piše. V nadaljevanju beremo: "Bežal sem mimo senika, kjer se je končalo življenje mlade dijakinje Milojke Štrukelj." Milojka ima spominsko ploščo vzidano v steber enodelnega kozolca ali samca, ne pa senika. Slika kaže, da tik ob poti, ki vodi mimo spomenika, ni nobenega senika, lepo pa se vidi pod potjo samec, ki nosi spominsko ploščo. Res pa je en senik malo niže.

Idrijske novice št. 120 z dne 7. aprila 2006 v članku "Ob prvem soncu pot pod noge" opisujejo zanimive kraje med Idrijco in Bačo. Res škoda, da me ni bilo zraven! Moti me le zapis Bukov vrh. Tega tam ni. Sta pa raztreseno naselje Bukovski Vrh in hrib Bukovski vrh. Bukovski Vrh sicer spada pod tolminsko občino, Bukovo, po katerem je vrh dobil ime, pa pod cerkljansko.

Pokojni slovenski pesnik in venetolog Matej Bor objavlja v delu Veneti, naši davni predniki prispevek o venetskem jeziku. Ogledal sem si nemško izdajo Unsere Vorfahren die Veneter iz leta 1988, kjer je Borov del Die venetische Sprache, in sicer na straneh 177-356. Na straneh 320-321 pripisuje epitaf s cerkljanskega pokopališča kar Korošcem. Vsakdo, ki hodi po svetem polju cerkljanskem, se v ta napis skoraj zaleti z nosom, odkar so prenovili cerkev.

Nekateri pravijo, da se samostalnik Cerkno sklanja tako kot samostalnik okno, torej Cerkno, Cerkna, Cerknu itd. Težko je ugotoviti, kaj je bolj prav, saj sami Cerkljani rečejo, da stanujejo u Cíerknam, ne u Cíerknu, toda za blago v izložbi pa pravijo, da je u uaknu. Tudi Baudouin de Courtenay (1873) piše v Cirknem, iz Cirknega, pustne sodbe (kalamoni) iz šestdesetih let 20. stoletja uporabljajo obliko u Cíerknam. Dolenjci za svoje Cerkno, ki je na hribu, pravijo na Cerknem.

Leta 2004 je pri Mladinski knjigi izšlo delo Naravni parki Slovenije avtorja Boruta Mencingerja. V njem je omenjena tudi Cerkljanska v razdelku Davča s Poreznom (str. 139-143). Tu pogrešamo omembo vrtanja lesenih cevi za vodovod, kar med drugim pokažejo poleti na tradicionalnem Dnevu teric v Davči. Ko sem kot šolar šel skozi Novake prvič k Jemcu, bilo je okoli leta 1963, sem davški leseni vodovod takoj opazil. Takrat je še deloval. Ko smo že ravno pri Novakih, zapišimo, da obstajajo Dolenji in Gorenji Novaki, ne pa Spodnji in Zgornji Novaki, kot je napačno zapisano v knjigi Naravni parki Slovenije.