ODLOMKI IZ POPOTNEGA DNEVNIKA PAOLA SANTONINA 1485-1487

Četrtega dne pred septembrskimi kalendami (29. avgusta 1486) smo ob sončnem vzhodu zapustili Tolmin in odšli v divje in malone neprehodne gore, po poti pa nas je vodil klerik Danijel, sin vrlega moža, gospoda Virgilija iz Tolmina. Po desetih miljah smo prišli precej lačni v vas Grahovo (villa Brachi) in stopili v neko nizko hišo, polno dima, kjer ni bilo za nas nič nared. Kljub temu smo začeli kosilo s svežimi orehi, nato s kozjim sirom in zelo črnim rženim kruhom, ki pa nam je zaradi lakote dišal; na tretjem mestu smo imeli v vodi kuhana jajca, četrtič osoljene postrvi in petič in zadnjič pečene piščance. Naš škof pa je hlastno snedel pečenega polha, ki so ga bili posli ujeli med potjo, in sicer sam.

Po okrepčilu smo nadaljevali sila naporno pot navkreber in nizdol in po desetih miljah smo prišli v vas Cerkno (Circhinicz alias Circam), kjer ima sedež gospod vikar Gašper. Tu je farna cerkev svetega Jerneja, ki jo podeljuje kapitelj blažene Marije v Čedadu. Vas sama, Cerkno, leži na ravnem in ima potok, ki mu nikdar ne zmanjka vode, ter dvainštirideset hiš. Tisto noč smo prenočevali v hiši gospoda Gašperja, ki nas je, čeprav ga je naš prihod presenetil, vendar sprejel prijazno in dobrotno.

Tridesetega avgusta smo zjutraj odšli iz Cerknega in se povzpeli na goro Oslice, t. j. Asinae ali Asinarium, in se z nje spustili v dolino; gora je s te in one strani nadvse težavna in zato tudi nosi tako ime. Po grebenu teče meja beneške oblasti in od tod naprej je gospostvo mesta Loke. Hudo lakoto trpeč smo opoldne prispeli v Poljane (Polanum); ta kraj je oddaljen od Cerknega dvanajst milj.

Kako je to napisano v latinščini? Preberite ali pa vsaj poglejte!

Knjiga Popotni dnevniki Paola Santonina v prevodu Primoža Simonitija je izšla leta 1991 pri Mohorjevi založbi. Bralec v njej izve mnogo zanimivih stvari iz življenja na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem v 15. stoletju. O kalendah, nonah in idah ter rimskem koledarju izveste lahko več na posebnih straneh.

Knjiga Potujoči srednji vek, ki jo je napisal zgodovinar Miha Kosi in je izšla pri Založbi ZRC v Ljubljani leta 1998, prinaša celoten pregled potovanj v srednjem veku na naših tleh. V njej je Santonino večkrat omenjen. Prav tako škofjeloška ali tolminska cesta, po kateri je potoval.

Paolo Santonino je v isti vlogi potoval skozi Cerkno še enkrat, in sicer 7. junija leta 1487, ko so se vračali z vizitacije po Štajerskem. Takole piše:

Sedmega v mesecu smo prišli na kosilo v faro Cerkno (Chirca), kjer smo v hiši gospoda vikarja Gašperja z dobrimi postrvmi končali kvatrni post. Po kosilu smo odšli v Tolmin, štirideset milj daleč od mesta Loke.

V latinščini zapisano preberite ali pa vsaj poglejte! A. M. D. G. na koncu je kratica za Ad maiorem Dei gloriam.

Santonino omenja tudi Stopnik, pa ne tistega v dolini Idrijce, ampak onega pri Vranskem. Saj je iz besedila razvidno, da so potovali čez Vrh Križa in Bukovo, ne pa skozi Stopnik. Pravi:

Desetega maja (10. maja 1487) smo prišli po petnajstih miljah iz Kompolj v vas Vransko (Francz) v Savinjski pokrajini. Blizu vasi sta dva gradova po imenu Stopnik (Echemburg); tam smo kosili v gostišču Andreja Fencosta, ki je bakalar svobodnih umetnosti, in se okrepčali z dobrim kozličkom. Tega dne smo popoldne zajahali konje in brez premora potovali do farne cerkve svetega Lenarta, ki se imenuje Nova cerkev (Nova ecclesia); to je prva cerkev oglejske škofije, na katero naletiš v savinjskem arhidiakonatu, kajti druge spadajo v ljubljansko škofijo.

Dogajanje opisuje celo skromna pesnitev v cerkljanskem narečju. Santonino je spremljal kaprulanskega škofa Petra Karla iz Cáorle na vizitacijah po naših krajih, kot odposlanec oglejskega patriarha. Cáorle, po latinsko Caprulae, je italijansko mesto na Beneškem ob izlivu Livenze v Jadransko morje.

Izbral M. R. Zadnja sprememba: 24. decembra 2010.

Na narečno stran.