SREDNJEVEŠKA ŠKOFJELOŠKA ALI TOLMINSKA CESTA

Po srednjeveški škofjeloški ali tolminski cesti je v letih 1486 in 1487 potoval Paolo Santonino, avtor znamenitih Popotnih dnevnikov. Omenja samo večje kraje ob njej, toda zgodovinska stroka nam jo predstavi precej natančno, ko uporabi razpoložljive vire, na primer srednjeveške urbarje, mitninske knjige, pisma in druge dokumente. Cesta je povezovala Čedad in Škofjo Loko zagotovo že v 13. in 14. stoletju. Da so obstajali stiki tudi v 15. stoletju, izpričuje na primer Landarska jama nad dolino Nadiže. Tam je jamsko kapelico leta 1477 obnovil mojster Andrej iz Škofje Loke skupaj s pomočnikom Jakobom.

Cesta je potekala iz Čedada navzgor po dolini Nadiže skozi Špeter do Kobarida, nato pa se je nadaljevala vzdolž Soče do Tolmina. Približno do leta 1500 je iz Tolmina vodila prek Ljubinja, Podmelca do Kneže, Grahovega in Koritnice ob Bači. Ta potek dokazuje dejstvo, da je stala patriarhova mitnica na Koritnici. Šele v letu 1509 zasledimo mitnico v Bači pri Mostu na Soči, ki je bila v rokah deželnega kneza. Tam se je stikalo tudi precej več poti kot na Koritnici: proti Tolminu, Volčam, Šentviški Gori, Trebuši, Čepovanu in Kneži. Do takrat je cesta potekala le prek Ljubinja. Po Koritnici je najbrž skozi Zarakovec cesto čakal prvi težji vzpon prek Bukovskega sedla. Na južnem pobočju hriba Kojca stoječa zaselka Krtečne in Kojca, last gornjegrajskega samostana, sta skrbeli za dobro povezavo med vzhodnimi in zahodnimi pokrajinami. Cesta se je nadaljevala skozi Orehek, se vzpela na Vrh Križa in se nato spustila proti Cerknu, kjer je bila tudi patriarhova mitnica. O tem nam pričajo tolminski urbarji iz leta 1377. Tam piše:

Notandum est quod mute domini patriarce exigitur in villa de Circhiniç et de Goripnich intrantibus vel exigiuntibus inversus Goriçia vel in Collibus. Debent pro quolibet soma tenentur solvere denarium unum.

Nato se je začel težak vzpon proti Oselici. Od tam pa se je spustila v Poljansko dolino in se nadaljevala proti Škofji Loki, Smledniku, Kamniku in skozi Tuhinj v Savinjsko dolino proti Celju in od tam proti Ptuju. Cesta je imela tudi več priključkov. Pomemben je, zaradi železa, goveda in drobnice, tisti iz Koritnice prek Petrovega Brda skozi Železnike v Škofjo Loko z odcepom prek prelaza Vrh Bače in z nadaljevanjem skozi Bohinj do Bleda in Radovljice.

Teže pa je kaj povedati o mikrolokaciji ceste po Cerkljanski. Morda je bila iz Zakriža speljana skozi Benat, mimo Koščevega roba, čez Poklonišče do potoka Cerknica, morda pa čez Makate, za Gradiščem in od tam navzdol do potoka Zapoška. Še teže pa je reči, kje in kako je potekal vzpon do Oselice. Kje je zaradi težavnega vzpona nanjo pogosto omenjena Oselica sploh bila? Najbrž je to današnji hrib nad Vrhovcem, ki mu pravijo Šance, morda Ermanovec. Danes imamo raztreseni naselji Stara in Nova Oselica. Verjetno sta prevzeli ime po srednjeveški Oselici, ki se omenja kot gora. Šance in Ermanovec pa omenja tudi Mihael Peternel v svojih letnih poročilih ljubljanske realke, katere prvi ravnatelj je bil sredi 19. stoletja. Resnica ne more biti daleč, saj so na Šancah še dandanes ostanki neke utrdbe. Verjetno se je cesta spustila do Sore nekje na Trebiji, morda celo na Hotavljah.

Kje točno je cesta potekala iz Cerkna do Oselice, se ne ve. Morda čez Grintovec nad Cerknim, skozi Planino, mimo Ratovža in od tam prek Ogla na Lanišče do Vrhovca, morda pa skozi Kalarše in nato povprek po gozdu do Ratovža, morda najprej na Kladje in nato po grebenu na Lanišče. S praktičnega vidika pot do današnje Stare Oselice ni težka, ko enkrat dosežeš Kladje ali Ratovža. Kje je danes zaselek Kladje, ki je del Podlanišča, je vsem znano, iz starih virov pa ni razvidno, kje je bilo Kladje pred pol tisočletja ali več.

Doma v Planini smo kolovozu pod Ratovžem rekli oseliška pot, ker je vodila v Staro Oselico. To pot sem prehodil v šestesetih letih 20. stoletja, ko sem kot mladenič šel peš v Staro Oselico, kjer so imeli novo mašo. Rekli so mi, da bom do Ogla že znal priti, potem pa da naj se držim poti čez Lanišče in mimo Vrhovca. Pri Ratovžu je moja mama včasih pomagala žeti, medtem pa sem jaz po polju nabiral ržene rožičke, ki so imeli takrat kar spodobno ceno. Ker je v Staro Oselico na novo mašo šlo precej ljudi, sem se jim pridružil tja in nazaj grede in nisem zašel. Pa še lepo vreme je bilo tistega dne. Le gneča v cerkvi je bila neznosna, tako da je zunaj ostala večina ljudi, ki je svečanost poslušala po zvočnikih.

Tovorjenje. Iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske.

Po škofjeloški ali tolminski cesti, ki je povezovala škofjeloško in tolminsko gospostvo, se je veliko potovalo. Cesto so uporabljali trgovci, odposlanci, sli, duhovništvo, romarji, vojaki in drugi. Po njej so gnali cele črede goveda, prašičev in drobnice. Robo so tovorili na konjih, oslih in mulah. Konj je nosil kakih 150 kg tovora, opravil pa je približno 30 km poti dnevno. Zaradi varnosti so potovali s skupinah. Odvisno od vsebine tovora so robo prenašali v sodčkih, čebrih, zabojih, vrečah, balah, košarah in svežnjih. Tovorili so na primer železne izdelke, vino, žito, začimbe, kože, tkanine, vosek, med, olje. Težko pa si predstavljamo, da so na hribovitih področjih lahko uporabljali vozove. Ti so prišli v poštev po ravninah in dolinah, kjer so bile narejene prave ceste. Le-te so vlekli tudi voli. Tudi mostov je bilo malo. Morda pa so robo pogosto pretovarjali z vozov na tovorno živino in obratno.

Cesto omenja tudi zgodovinar Josip Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda. Cesta je izgubila pomen v 18. stoletju, ko so postale pomembnejše druge povezave. Vozna cesta pa je povezala Škofjo Loko in Tolmin prek Cerkna šele v času vladanja cesarja Franca Jožefa.

Nazaj.