Baudouin de Courtenay

Jan Ignacy Niecisław Baudouin de Courtenay, veliki evropski teoretik govora, slavist, indoevropeist, tvorec osnov historične slovnice poljskega jezika in številnih konceptov, se je rodil 13. marca 1845 v Radzyminu pri Varšavi. Njegovo ime prihaja od daljnih francoskih prednikov. Baje sega njegov rod do Ludvika VI. lotarinškega in jeruzalemskega kralja Balduina I. Med svojim dolgoletnim delovanjem v Rusiji se je imenoval Ivan Ignatij Necislav Aleksandrovič Boduen de Kurtene. Sam se je imel po poreklu za Francoza, nominalno za katolika, opredeljeval pa se je za Poljaka in ateista. Glede na to, da je živel na Poljskem, v Rusiji, Avstriji, Estoniji in Latviji, je bil pravi svetovljan. Imel je to srečo ali nesrečo, da nobenemu narodu ni popolnoma pripadal. V Radzyminu se je rodil tudi Isaac Bashevis Singer (1904-1991), dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1978.

Od leta 1862 je študiral jezikoslovje na novi poljski univerzi Szkoła Główna v Varšavi in bil eden od njenih prvih študentov. Leta 1866 je končal študij in postal magister zgodovinsko-jezikoslovnih znanosti. Njegovo zaključno delo je obravnavalo pravopisna vprašanja. Kot samouk se je nato ukvarjal s fiziologijo glasov, sanskrtom, litovščino (Litva) in slovanskimi jeziki, tudi z lužiško srbščino. Ko je prejel inozemsko štipendijo, se je mudil v Pragi, Berlinu in Jeni, kjer je poslušal predavanja nemških znanstvenikov, lingvista Avgusta Schleicherja in biologa Ernsta Haeckla. Tam je leta 1868 nastalo delo o vplivih analogije pri poljski sklanjatvi, ki ga je kasneje ruski filolog Lev Vladimirovič Ščerba označil kot prelomnico v jezikovni znanosti. Leta 1870 je doktoriral v Leipzigu, kjer je dal tudi tiskati svoje rusko magistrsko delo, ki obravnava staropoljski jezik do 14. stoletja. Leta 1870 je postal privatni docent primerjalne slovnice za indoevropske jezike na univerzi v Sankt Peterburgu. Tri leta kasneje se je posvetil Reziji in tamkajšnjemu narečju. Leta 1875 je obranil svoj ruski doktorat, ki obravnava ravno fonetiko rezijanskega narečja. Nato je že istega leta postal izredni profesor, leto kasneje pa redni profesor primerjalne slovnice za indoevropske jezike in sanskrt na kazanski univerzi. Tam je skupaj s svojimi učenci ustanovil kazansko jezikoslovno šolo. V letih 1883-1893 se je na estonski univerzi v Dorpatu (Tartu) učil estonščine in letonščine (Latvija), nato pa v letih 1894-1900 predaval na jagelonski univerzi v Krakovu, kjer je tudi vodil jezikovni kolokvij. Sodeloval je pri staropoljskem slovarju in raziskoval položaj kašubskega jezika znotraj slovanskega jezikovnega področja.

Od leta 1900 je predaval na univerzi v Sankt Peterburgu kot profesor za splošno jezikoslovje in primerjalno slovnico slovanskih jezikov (med drugim tudi L. V. Ščerbi), poleg tega pa je predaval tudi na višjih damskih tečajih. Leta 1913 je bil obtožen na dveletno zaporno kazen, ker je na nekem letaku zahteval pravice za narodnostne manjšine. Po treh mesecih so ga izpustili, toda izgubil je profesuro. Vedno je pripisoval veliko vlogo raziskavi živih jezikov. Enakopravno je obravnaval velike, državne jezike, kot tudi jezike manjših narodov in narodnosti. Omeniti je treba, da je bil sposoben predavati v poljščini, nemščini in ruščini ter dopisovati se v češčini, slovenščini, francoščini, italijanščini, litovščini in jidišu. Dobro pa je poznal tudi latinščino, sanskrt, esperanto, turko-tatarske in ugro-finske jezike. Šele leta 1917 so ga zopet nastavili kot izrednega profesorja. Nato je bil do konca življenja profesor za indoevropsko jezikoslovje na varšavski univerzi in je bil eden od ustanoviteljev poljskega jezikovno-znanstvenega društva in društva prijateljev poljskega jezika, v okviru katerega je predsedoval varšavskemu krožku.

Narodnostne manjšine so Baudouina leta 1922 kandidirale za predsednika Poljske, ne da bi ga kdo prej vprašal, če se s kandidaturo strinja. Za to je izvedel šele iz časopisov. Dne 8. decembra 1922 so bile v sejmu volitve, katerih rezultati so mu prinesli nekaj nad sto glasov in tretje mesto. V naslednjem krogu volitev je izpadel. Za prvega poljskega predsednika je bil izvoljen Gabriel Narutowicz, ki pa je nekaj dni kasneje tragično preminil v atentatu. Baudouin je umrl 3. novembra 1929 v Varšavi.

Pri znanstvenem delu je treba posebej poudariti njegove prispevke k splošnim osnovam jezikoslovja in k razlagi bistva jezika. Po njegovem mnenju se jezika ne da obravnavati ločeno od govorca. Bistvo človeškega jezika je psihično, njegov obstoj in razvoj pa sta pogojena s čisto psihološkimi zakoni. Poleg psihičnega vidika je treba poudariti tudi socialno in materialno stran kot psihosocialni danosti.

Sodeloval je tudi na področju leksikologije, na primer pri slovarju staropoljskega jezika, pri slovarju velikoruskega jezika, pri pisanju zgodovine poljskega jezika in pri posebnem slovarju ruske rokovnjaščine. Prav tako mu gre zasluga, da je zbral veliko narodnih pesmi. Posebno Litovci se mu lahko zahvalijo, da se je ohranilo na stotine njihovih pesmi.

V znanstveni terminologiji je Baudouin zahteval jasnost, prodornost in odločnost. Velik del ruske fonetične terminologije je, zahvaljujoč ravno njemu, postal na široko dostopen. Poleg pojma fonem je vpeljal še pojma morfem in grafem. Zavzemal se je za mednarodni pomožni jezik, na primer esperanto. Bil je eden prvih lingvistov, ki so se natančneje ukvarjali z otroškim govorom. Opazoval je tudi govorne motnje otrok, kar je natančno zabeležil glede na njihov biografski, anatomski in fiziološko-psihološki vidik. Pri govornem pouku se je zavzemal za samostojno umsko delo in razumevanje. Bil je branitelj verske svobode, narodne identitete in pravic narodnostnih manjšin. V času svojega znanstvenega življenja je bil zelo opažena in priznana osebnost, član ruske, poljske in češke akademije znanosti in umetnosti in cele vrste znanstvenih društev po raznih deželah. Bil je predhodnik mnogim lingvističnim teorijam 20. stoletja, ki so bile še dolgo po njegovi smrti pod njegovim velikim vplivom.

Od Slovencev mu veliko zahvalo dolgujemo Cerkljani in Rezijani. Morda je zanimivo omeniti tudi Černjejski rokopis, ki je nastal v zadnjih letih 15. stoletja. Shranjen je v Arheološkem muzeju v Čedadu in vsebuje slovenske, latinske in italijanske tekste. De Courtenay je leta 1906 pripravil svojo izdajo tega rokopisa. V načrtu je imel tudi izdajo ustreznih komentarjev ter slovarja krajevnih in osebnih imen, a so se žal njegovi rokopisi med prvo svetovno vojno izgubili. Kako je de Courtenay prišel v naše kraje? Najbrž so bili robovi slovanstva na zahodu zanj prav posebno zanimivi. Od največjih slovenskih sinov 19. stoletja so z njim sodelovali na primer goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej, pater Stanislav Škrabec, ki je deloval v samostanu na Kostanjevici pri Gorici, in Karel Štrekelj. Medtem ko je o rezijanskem narečju že veliko napisanega in se ga pogosto obravnava po raznih slovenističnih seminarjih, se na cerkljansko narečje le redkokdo sem pa tja spomni, kaj šele da bi mu dal tak poudarek kot rezijanskemu. Videti je, da se cerkljanskega narečja nekateri najbolj poklicani sramujejo in si na tihem želijo, da bi ga čimprej pogoltnila šolska in medijska slovenščina. Pozabljajo, da je veliki Courtenay ravno cerkljanskemu narečju posvetil obilico časa, saj bi se lahko namesto z njim ukvarjal s katerimkoli drugim slovanskim jezikom ali njegovem narečjem. Nič čudnega torej, če se beseda Cerkno v zvezi Courtenayjem tako redko pojavlja. Cerkljani sami bi morali zase več narediti v zvezi s tem.

Morda bi kazalo po njem imenovati kako ulico ali pa mu postaviti vsaj spominsko obeležje, kar je Cerkljanom že leta 1993 predlagal jezikoslovec prof. dr. Aleksandr Dmitrijevič Duličenko z Univerze v Tartuju, danes v Estoniji. Prof. Duličenko, tako kot njega dni Baudouin de Courtenay, večkrat obišče Slovenijo in prav zgledno obvlada slovenski jezik. Je redni profesor na Katedri za slovansko filologijo in njen predstojnik. Njegova doktorska disertacija Slavjanskie literaturnye mikrojazyki, v kateri je utemeljil jezikoslovno kategorijo slovanskih knjižnih mikrojezikov, je izšla l. 1981 v Tallinnu (druga izdaja v dveh knjigah z dodanimi besedili 2003-2004). Bibliografija prof. dr. A. D. Duličenka obsega nad 450 del, med njimi knjige Russkij jazyk konca XX stoletija (1994), Jugoslavo-Ruthenica (1995), Etnosociolingvistika 'perestrojki' v SSSR (1999), Pasaulines kalbos beieškant (2003). V krog znanstvenih interesov prof. dr. Duličenka spada tako splošno jezikoslovje (splošna teorija jezika, sociolingvistika, etnolingvistika, interlingvistika) kot slovanska filologija (slovanski knjižni mikrojeziki, med njimi vprašanja rezijanskega knjižnega mikrojezika, zgodovina slavistike in tudi slovenskega jezika). Je učenec akad. Nikite I. Tolstoja. Ureja in izdaja znanstveni periodični publikaciji Slavica Tartuensia (od l. 1985) in Interlinguistica Tartuensis (od l. 1982), je član Mednarodnega slavističnega komiteja in predsednik Nacionalnega komiteja slavistov Estonije.
	Prof. dr. Aleksandr Dmitrijevič Duličenko, Tartu.

Cerkljani, ki so bili njega dni zelo nezaupljivi do Courtenayjevega početja, so torej lahko še posebej ponosni nanj, ker je temeljito obdelal ravno njihovo narečje, in sicer v člankih:

Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VII(1884), str. 386-404 in str. 575-590 prav tam. Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VIII(1885), str. 103-119 in str. 274-290 ter str. 432-462 prav tam.

V teh delih, ki so bili objavljeni v petih nadaljevanjih v reviji Archiv für slavische Philologie, ki je izhajala od leta 1875 v Berlinu, v uvodu opiše Cerkljansko in pojasne, kje vse govorijo cerkljansko narečje. Pove, da bo narečje opisoval na podlagi zbranih pravljic, anekdot, ugank, pregovorov, pesmi, fraz in posameznih besed. Pri tem so mu v letih 1872-73 pomagali F. Sedej, takratni dijak 8. razreda goriške gimnazije in kasneje metropolit in nadškof goriški (dr. Frančišek Borgija Sedej, rojen v Cerknem leta 1854, umrl v Gorici leta 1931), J. Ržen, takratni občinski tajnik, J. Rejc, občinski tajnik iz Šebrelj, in F. Mavrič, 13-letni učenec iz Cerknega. Pripovedovalci so bili A. Sedej in M. Kosmač, okoli deset let stara cerkljanska dečka, in J. Jereb iz Otaleža, četrtošolec goriške gimnazije. F. Sedej je imel takrat že samostojno pripravljeno dialektološko gradivo, ki ga je Courtenay skoraj nedotaknjenega vključil v svojo razpravo o cerkljanskem narečju.

De Courtenay zapisuje ljudsko blago. Detajl iz Strajnarjevega dela Cítira. Kliknite na sliko za povečavo.

Razprava se prične z razlago fonetičnih posebnosti narečja, soglasnikov, samoglasnikov in dvoglasnikov, prilikovanju, mehčanju, poudarjanju besed, glasovnim skupinam, izpuščanju glasov itd. Za zapis zapletenih vokalov in njihovih dolžin uporablja razna naglasna znamenja, pa tudi nekatere simbole iz drugih slovanskih jezikov. Tipični cerkljanski glas "g" označuje z grško črko "gama", dvoustični "u" pa z "w". Ugotavlja, da Cerkljani normalnega "g" sploh ne poznajo. Na široko primerja cerkljansko izgovorjavo z izgovorjavo v drugih jezikih. Nato sledi zbrano narodno blago, na koncu pa je dodan še slovarček skoraj vseh uporabljenih besed in njihovih oblik, če so pregibne ali dopuščajo inačice.

V tistem času zbrane in objavljene pravljice, anekdote, uganke, pregovori in pesmi so še posebno dragocen vir za primerjavo z današnjim stanjem cerkljanskega narečja. Gradivo je zapisano v jeziku takratnih preprostih ljudi. Opazimo lahko, da so nekatere besede izginile, nekatere so se malo spremenile, v glavnem pa je ogrodje narečja ostalo skoraj nedotaknjeno skozi vseh teh sto trideset let, v katerem je preživelo dve svetovni vojni, rajnko Avstrijo, kraljevino Italijo in njeno raznarodovalno politiko ter novo Jugoslavijo. Kako je potekalo raziskovanje slovenskih narečij, je Courtenay opisal v nadaljevanjih v goriškem časniku Soča, nato pa je svoje vtise izdal še v knjižni obliki. Delo je napisal v kar lepi slovenščini, ki se jo je v nekaj mesecih naučil v Gorici. To se vidi iz spodnjega odlomka. Še več, naš jezik je obvladal tako dobro, da so ga nekateri imeli kar za Slovenca in mu očitali, da se pretvarja, da je ruski profesor, in da hodi naokrog s ponarejenimi listinami. Pravi, da so bili ljudje na Cerkljanskem zelo nezaupljivi do njega in njegovega početja. Nekateri so ga imeli za vohuna, češ da hodi naokrog zaradi vojske, drugi so menili, da ima za bregom nove davščine, tretji spet, da pregleduje vasi, da jih bo kasneje s svojo sodrgo laže oropal. Nekateri so celo ščuvali druge, da naj se mu glede imen vasi čimbolj zlažejo itd. Tudi v Nekterih opazkah pove, da je hodil okrog z že omenjenima F. Sedejem in J. Rženom. Kljub vsemu pa se Cerkljanom zahvaljuje za vse pravljice in pesmi, s katerimi so mu postregli. Glede tega posebej pohvali vasi Cerkno, Novake, Čeplez in Šebrelje, pa tudi cerkljanskega župana Podobnika ter Sitarja, Trepala in Kacina, gospode, ki so mu kljub vsemu šli na roko.

Naslednji odlomek iz Nekterih opazk bi moral biti zanimiv za vsakega Cerkljana.

Fotografija, delo neznanega avtorja, kaže Franca Peternelja (25. 9. 1854 - 19. 6. 1890), Firbarjevega. Firbarjeva hiša (dandanes pr' Gabrijelu na Starem placu) je na desni fotografiji. Fotografiji hrani prof. Anica Štucin, ki ju je tudi prijazno dala na razpolago za pričujočo spletno stran. Franc Peternelj je bil oče legendarnega letalca Vilka Peternelja.

Knjižica Nektere opazke je ob izidu stala 30 krajcarjev in polovico iztržka je blagohotni njen avtor namenil slovenski Narodni šoli v Gorici. Tako dejanje je posnemanja vredno, žal pa dandanes za kaj takega cvenk ljudem nerad gre izpod prstov.

Od ostalih Courtenayjevih del omenimo le:

Einige Fälle der Wirkung der Analogie in der polnischen Declination (Kuhn und Schleicher, Beitr. z. vgl. Sprachf., VI, 1868 - 70). O driewniepolskom jazykie do XIV stoletija (1870). Opyt fonetiki rez'janskih govorov (disertacija, Varšava, Sankt Peterburg, 1875). Rez'ja i Rez'jane (1876). Z patologii i embryologii języka (Prace philologiczne I, 1885, 1886). O zadaniach językoznawstwa (1889). O ogólnych przyczynach zmian językowych (1890). Pieśni białorusko-polskie z powiatu Sokoskiego gubernii Grodzienskiej (Zbiór wiadomości do Antropologii Krajowey XVI, 1892). Próba teorji alternacij fonetycznych (Rozprawy wydziału filologicznego Akademii umiejętności w Krakowie XX, 1894). Z fonetyki miedzywyrazowej Sanskrytu i języka polskiego (Sprawozdania z posiedzen Wydziału filologicznego Akademii umiejętności w Krakowie, 1894). Einiges über Palatalisierung (Palatalisation) und Entpalatalisierung (Dispalatalisation) (Indogerm. Forschungen IV, 1894). Il catechismo resiano (con una prefazione del dott. Loschi, 1894). Versuch einer Theorie phonetischer Alternationen (1895). Materialien zur südslavischen Dialectologie und Ethnographie (1895). Kaszubskij "jazyk", kaszubskij narod i "kaszubskij wopros" (1897). Myśli nieoportunistyczne (1898). Sull' appartenenza linguistica ed etnografica degli slavi del Friuli (Atti e memorie del congresso storico, 1899). Melodje ludowe litewskie zebrane przez s. p. ks. A. Juszkiewicza etc. (1900). O psychicznych podstawach zjawisk językowich (1903). Szkice językoznawcze (1904). Zur Kritik der künstlichen Weltsprachen (1907). Zarys historii językoznawstwa, czyli lingwistyki (glottologii) (1909). Charakterystyka psychologiczna języka polskiego (1915). Vvedenie v jazykoznanie (1917). Psychologia języka ze szczególnym uwzglednieniem języka polskiego (1922). Zarys historii języka polskiego (1922). Ilościowość w myśleniu językowym (1927). Różnica mędzy fonetyką a psychofonetyką (1927). Einfluß der Sprache auf Weltanschauung (1929). Fakultative Sprachlaute (1929).

Biblioteka Instytutu Języka Polskiego UW.

Nazaj na glavno narečno stran.

Viri Svetovno medmrežje in Courtenayjeva dela, ki so zapisana v besedilu na barvni podlagi. Kazanska jezikoslovna šola. Enciklopedija Krugosvet. Kazanske univerze. Dr. Magdalena Smoczyńska, Uniwersytet Jagielloński w Krakowie, privatna komunikacija. Julijan Strajnar, Citira, La musica strumentale in Val di Resia, Inštrumentalna glasba v Reziji, Edizioni Pizzicato in Založništvo tržaškega tiska, Videm - Trst 1988.