| Besedila | Dela | Dogodki | Otvoritev | Koncept | Info | | | | English |

Živeti
Milena Zlatar

»Fotografiram tisto, česar ne želim naslikati, in slikam tisto, česar ne morem fotografirati.« Man Ray

»Fotografije se vtisnejo v spomin bolj kot gibljive podobe zato, ker so jasen izsek časa, ne pa tok.« Susan Sontag    

Fotografija je umetnostna zvrst (medij), ki odstira življenje v najširšem pomenu besede in ga pomaga razumeti. Gre za večplastno razumevanje in tisti uvid skozi medij, ki nas približa resnici in hkrati manipulira z nami. Estetika se prepleta z etiko in gledalec je dejavnejši akter, kot se tega sam zaveda. Fotografija ne le odseva stvarnost, ampak tudi odkriva tisto, kar je na prvi pogled nevidno: na novo vrednoti stvarnost in jo hkrati spreminja skozi dojemanje gledalca. Čas, ki ga živimo, je zavezan podobam in te nas opredeljujejo. Fotografije pa so podobe vidnih stanj, so pričevanja o dogodkih, o minljivih trenutkih, ki jih s fotografijo lahko ustavimo; razkrivajo pa tudi spoznanja o svetu in življenju. Fotografija se spogleduje tako s slikarstvom kot s filmom, oba medija sta ji dala elemente, na katerih gradi: barve, tonske vrednosti, kompozicijo, sekvence, dinamiko itd. Pravijo, da so gibljive podobe (predstavlja jih film) življenje, minljivost pa je ustavljen trenutek – torej fotografija. Z opazovanjem fotografij zremo v oči minljivosti. Minljivost je človeka vedno privlačila, kajti z zavedanjem, da smo minljivi, pridobi življenje na vrednosti. Kratki trenutki odkrivajo človeškost, skupno vsem: ljudje se rojevajo, ljubijo, smejejo, žalostijo, upajo, delajo, ustvarjajo … in umirajo. Krog je sklenjen. Stvari in okolje (tudi favna in flora) so del človeka, delo njegovih rok ali prostor, ki ga je zaznamoval (in prostor njega). Vse to lahko najbolj spremljamo skozi ujete trenutke, kar nam omogoča fotografija. Moramo jo znati razbirati in izšola nas v intenzivnem videnju; in ta je bližji etosu poezije kakor slikarskemu (po Moholy Nagyju). Poezija je namreč tisti presežek, ki se najbolj dotakne našega čustvovanja in fotografija ima prav takšno moč. Poigravati se z mislijo, da lahko fotografija ustavi čas, reproducira svet in posamezna stanja prenaša v drug prostor in čas, je le del resnice, kakor tudi verjeti v njeno magično moč. Fotograf je antropolog, ki ga vodi intuicija in nemalokrat z njim odkrivamo druge svetove in neznana življenja. Fotografija nam je približala neznane svetove in premostila fizične razdalje. Njena vloga ohranjanja spominov na dogodke in podobe ljudi je počasi prešla od beleženja stvarnosti k vrednotenju in razumevanju le-te. Govorimo o fotografskem videnju, ki je postajalo vseprisotno. Branje podob je postalo intimna stvar posameznika, a tudi kolektivna histerija. V angažiranju množičnega čustvovanja pa se skrivajo pasti: vsaj toliko, kot se npr. ob prizorih trpljenja in groze budijo naša čustva pomilovanja in v nas kljuje zavest nemoči in želja pomagati, lahko postanemo — ko odtegnemo pogled od šokantnega prizora — že naslednji trenutek ravnodušni. Kako je to mogoče?! Je to, kar je bilo prej boleče, sedaj nenadoma sprejemljivo, so se spremenile naše moralne sodbe in smo zato postali na videno manj občutljivi? So naša čustva otopela, da smo postali manj odzivni?! »V zadnjih desetletjih je »angažirana« fotografija pomagala omrtvičiti vest najmanj toliko, kakor jo je pomagala zbuditi«, je zapisala ena najbolj pronicljivih preučevalk fotografskega medija Susan Sontag. Pri posredovanju šokantnih prizorov danes nedvomno vodi televizija, fotografija pa je k sreči večinoma vstopila ob bok drugim umetniškim praksam, ki so obdržale moralne in etične kriterije. Dokazala je, da zmore več kot le beležiti dogodke. Njena kvaliteta je v neizrekljivi vizualni obliki, katere sintaksa se razlikuje od slike, a ji je enakovredna. Omogoča nam poseben vpogled v realnost: odkriva družbene, psihološke ali predmetne svetove na mediju lasten način. Kako bi lahko sicer pokazali bolj avtentično, kaj se danes v svetu dogaja in poskušali vsaj delno odstreti zastor na prizorišču življenja drugače kot skozi optiko umetnosti; in če je to vizualna umetnost, potem je med njenimi zvrstmi najbolj primerna prav fotografija.

Z razstavo s preprostim naslovom Živeti smo tako želeli kar najširše zajeti pomene in eksistencialne dileme našega bivanja in biti ter odpirati vprašanja, kot so: »Ali lahko preživimo v svetu, ki ga pretresajo konflikti in spori, nestrpnosti vseh vrst, ekološka problematika, ki se zdi nerešljiva? Kaj je tisto, ki ohranja življenje in človeškost, da lahko živimo svoja življenja in izživimo male vsakdanje zgodbe, ki nam naredijo življenje smiselno. Nismo želeli poudarjati sentimentalnega humanizma niti slikati svet v smislu črnega scenarija v odtujenem, grobem in brezupnem kolesju globaliziranega sveta. Temo smo zastavili zelo široko in povabljeni umetniki različnih generacij so s fotografijami znali pokazati socialne, ekološke, ekonomske in humanitarne dileme človeka kot posameznika in družbenega bitja, ki ima osnovno pravico živeti. Uvidi (vpogledi) umetnikov v problematiko vojn in človeške agresivnosti kot tudi v čisto navadne situacije so iskali človeške vzgibe znotraj ekstremnih dogajanj in ob najbolj vsakdanjih dogodkih. Odpirali so vprašanja etične vloge umetnika in umetnosti, pa naj so izbirali šokantne ali vsakdanje prizore. S fotografijami so nas vpeljali v svet spoznaj, ki nam ga razkriva tako zavedanje v smislu Memento mori kot formula Živeti. Skozi fotografijo, ki je hkrati neposredna in varljiva, vidimo svet drugačen in naš pogled je globlji. Odkrivamo nadrealistično, kot tudi spoznavamo etičnost v umetniškem delu. Trditev, da se vsako umetniško delo nagiba k etičnosti, se potrjuje, ne glede na možne spremembe etičnega in moralnega kodeksa skozi premene časa in kraja, torej znotraj dane družbene realnosti. Ohraniti je potrebno le občutljivost in zmožnost etičnost prepoznati. Znanost, morala in umetnost, torej tudi intelektualni, etični in politični namen ustvarjanja, so prepleteni bolj, kot si upamo pomisliti. Ekskluzivnost in kompetentnost fotografije (tudi v odnosu do socioloških pogledov in ekonomskih sistemov) se kaže v naravi medija, ki bolj kot druge zvrsti združuje vse možne razsežnosti ustvarjanja in k temu dodaja še dokumentarnost, ki je preprost pogled na življenje samo.

Čeprav se na pričujoči razstavi sprehajamo po celem svetu, je skozi izbor sodelujočih umetnikov to predvsem evropski pogled, saj je večina avtorjev zrasla z zahodnoevropsko umetnostno dediščino. Ne nazadnje je pogled s tega kulturnega prostora logičen (s strani organizatorjev razstave), saj bi sicer morali v večji meri prepustiti izbor avtorjev tudi poznavalcem nezahodnih kultur, tako pa smo razstavo le »začinili« z novimi energijami, ki prihajajo npr. s Kitajske, Južne Amerike in Afrike. Nakazali pa smo tudi možnosti, brez katerih umetnost v prihodnje ne bo avtentična: npr. brez izraznosti kulturnih manjšin, feminističnih pogledov, novih (in na novo vzpostavljenih) religij, mitologij … Vse te dileme in poskusi nakazujejo poti umetnosti v dobi globalizma, ko se izgublja zaporedje velikih umetnostnih stilov in dominantnost zahodnih kultur. Fotografija je medij, ki je prvi zaobjel vse te načine in vzel primat »klasičnemu« artefaktu. Ko je že kazalo, da se je umetnost izpela v vizualnem izrazu, se je prav s fotografijo vrnila kot velika zmagovalka. Njena prednost je bila možnost mehanske (oz. danes digitalne) reprodukcije in specifičnost časovnega ustroja, ki ga lahko izrazi le-ta medij. Skozi avtorske poetike na razstavi poskušamo prepoznati preprosto formulo življenja. Lovimo in odkrivamo jo s pogledi, s podobami. Etimološki pomen besede zagledati se, pomeni tudi zaljubiti se. Čustvo ljubezni pa nas naredi človeške. Podobe smo mi in naši pogledi (tako kot mi vidimo, kot želimo biti videni in tako kot drugi vidijo nas …). Podobe so naše življenje med fizičnim in čustvenim obstajanjem. Zato podobe na nas tako učinkujejo in nas zaznamujejo. Z razstavo smo želeli izluščiti skozi vrhunsko poetiko podob tisto pozitivno misel in etičnost, ki znotraj aktualnih eksistencialnih dilem kaže optimističen pogled na svet in vero v človeka. Evropa šele z vstopom v 21. stoletje doživlja katarzo ob konfliktih in pretresih 20. stoletja. Prostor, ki je bil zibelka zahodne kulture, je bil v centru dramatičnih dogajanj med prvo in drugo svetovno vojno in je s koncentracijskimi taborišči dosegel najnižjo točko možnega razčlovečenja v zgodovini zahodne kulture. Zadnje desetletje pa se je izteklo v drami na Balkanu in generacije Bošnjakov bodo te moreče spomine nosile kot popotnico vse življenje. V začetku novega stoletja pa v obupu ponižanih spet padajo nedolžne žrtve in zahodna družba je nezmožna pomiriti duhove, ki jih je sama izpustila iz steklenice v stoletjih koloniziranja in manjvrednostne obravnave drugačnih. Ti so zapuščeni v revščini, neizobraženi in nerazumljeni postali nemočni, tudi do lastnih diktatorjev, fanatikov vseh vrst in netilcev medetičnih konfliktov. Stvari se zdijo nerešljive. Skozi poglede umetnikov na življenje pa vendarle zaznamo iskrice upanja. Živeti je lepo, tudi za trenutke …