Degesi na Slovaškem
Karl-Markus Gauß
Romi so največja manjšina v Evropski Uniji. A ne le največja, temveč tudi tista, katere Življenjske razmere so najdlje od standarda, ki ga Evropska Unija želi zagotoviti svojim prebivalcem. V posameznih državah članicah EU, na primer v Nemčiji, Avstriji in Franciji, so Romi v preteklih nekaj letih svoj položaj uspeli izboljšati; drugod se je ta - tudi zaradi razpada komunističnega bloka - še poslabšal.
Pri tem bi Rome, ki izvirajo iz Indije in so slabšalno imenovani "cigani", dejansko lahko imeli za prototip Evropejcev, kar je še posebej pomembno poudariti danes, ko so Romi marsikje predmet represalij, družbene izolacije in predsodkov. Romi so prototip Evropejcev predvsem zato, ker se nikoli niso borili za lastno nacionalno državo in so svoje življenje v klanih od nekdaj uresničevali na način, ki je presegal državne meje. Dolga stoletja so bili Romi tudi vedno znova žrtve pogromov, a hkrati družbena skupina, katere vloga v določenih specializiranih poklicih znotraj posamičnih nacionalnih gospodarstev ni bila nezanemarljiva.
Nacionalsocializem je pomoril na stotisoče Romov. V času komunizma je bil pogosto rasistično nastrojen pregon proti njim sicer prepovedan, ne glede na to pa so Romi zaradi prisilnih selitev in načrtnega uničevanja njihovega tradicionalnega življenja v klanih bili marsikje oropani lastne identitete. Prav tako obstaja na stotine dokumentiranih primerov prisilne sterilizacije romske populacije iz tega obdobja. Po razpadu komunizma pa so Romi v bivših komunističnih deželah postali žrtve v dvojnem smislu. Bili so prvi, ki so izgubili zaposlitev v nerentabilnih kombinatih, hkrati pa so postali predmet sovraštva s strani vseh tistih, ki so se v lastnih očeh prelevili v poražence v novega družbenega sistema.
Na Slovaškem danes živi 400.000 do 500.000 Romov in marsikje so njihove skupnosti blizu stadija samodestrukcije. Znotraj razredne družbe, v kateri Romi skoraj povsod zavzemajo najnižje stopničke, ostaja romska družba sama urejena po sistemu kast. Degesi, kar v Madžarščini pomeni "jedci psov", v romskem kastnem sistemu kotirajo najnižje. Najpogosteje živijo v izoliranih slumih in marsikje so izgubili stik z lastno kulturo in družinsko zgodovino. Dobronamerni projekti za pomoč Romom na pobudo angažiranih Slovakov in Slovakinj, ki jih pogosto financira Evropska Unija, imajo možnost za uspeh le v primeru, da jih snovalci ne razvijajo za Rome, temveč skupaj z njimi, in da Romi sodelujejo tudi pri implementaciji teh projektov. Takšnih projektov je na Slovaškem kar nekaj in zaslužijo si naše spoštovanje v enaki meri kot si prezir iz navade zasluži kritiko in obelodanjenje kot nezavedna rasistična nastrojenost proti Romom. Karl-Markus Gauß v svoji mednarodno priznani knjigi o Degesih iz vzhodnoslovaške pokrajine Svinija izrecno poudarja, da romsko vprašanje ni notranjeslovaški, temveč vseevropski problem, pri katerem ne gre za poceni pripisovanje krivde temu ali onemu, temveč za dolgoročni politično-izobraževalni projekt, na katerem se bo preizkusila humanistična naravnanost Evropske Unije kot celote.
Sefardi iz Sarajeva
Leta 1492 sta Ferdinand in Izabela Španska začela s sistematičnim pregonom Judov, ki so na iberskem polotoku živeli že stoletja. Pregnanci so smeli s seboj vzeti le toliko, kolikor so lahko nosili, pri čemer se je za pomembnejšega od vseh materialnih dobrin izkazal jezik, ki so ga Judi ponesli s seboj v Amsterdam in London, v severno Afriko in mnoga pristaniška mesta po Italiji in na Balkanu. Za jezik, ki je kmalu postal lingua franca celotnega sredozemskega prostora, poznamo različna poimenovanja. Najbolj razširjeno je ime „Ladino“, tudi „Judeo-Espanol“, pa tudi izraza „Romance“ ali „Gudezmo“ ostajata v splošni rabi. Tu in tam lahko še danes slišimo melodični zvok tega izumirajočega jezika, ki ga pesniki in lingvisti cenijo kot „živi muzej španščine“.
Mnogi od pregnanih Sefardov so se odzvali klicu razsvetljenega sultana in naselili v osmanskem kraljestvu ter uveljavili svojo kulturo v Sofiji, Rusčuku, Istanbulu, Izmirju in v Solunu. V enega najpomembnejših sefardskih kulturnih centrov pa se je razvilo Sarajevo, ki so ga Sefardi častitljivo poimenovali „Yerusalem chico“ ali „Mali Jeruzalem“. Tam so Muslimani, ortodoksni in katoliški Kristijani in sefardski Judi v pretežnem miru živeli več kot 450 let. V času največjega razcveta je sefardska skupnost v Sarajevu vzdrževala osem sinagog in v korist vseh v Bosni živečih etničnih in verskih skupnosti negovala poslovne stike po vsej Evropi in še dlje po svetu. Do avstroogrske okupacije Bosne leta 1878 je bila sefardska kultura edina oblika židovstva na Balkanu; šele po okupaciji so se v deželo priselili, pretežno kot avstrijski uradniki, Îidi iz srednjeevropskega prostora, tako imenovani Aškenazi.
Med drugo svetovno vojno so bile bosanskim Judom med nemško-hrvaško okupacijo s pomočjo vrste zakonov najprej odvzete vse pravice in premoženje, kasneje pa so bili iz vseh koncev dežele pripeljani v Sarajevo in od tam deportirani v hrvaško koncentracijsko taborišče Jasenovac ali v Nemčijo. Upanje mnogih Sefardov, da se bodo vrnili nazaj v svojo mitsko domovino Španijo in da jih bo prav general Franco obvaroval pred pomorom, se ni uresničilo. Iz taborišč in ilegale se je v Bosno leta 1945 vrnilo le nekaj več kot 1000 Judov, ki so še vseeno uspeli dati svoj pečat raznolikosti Sarajeva, mesta, ki je v nekdanji Jugoslaviji predstavljalo pojem urbane civilizacije.
Po krvavem razpadu Jugoslavije in obleganju Sarajeva v devetdesetih let so se mnogi Judje odločili odseliti. Po prevladi nacionalizma Judje, ki so pogosto delovali kot sli in posredniki med tremi velikimi narodnimi skupinami, v Sarajevu preprosto niso več videli prihodnosti zase. V enem samem velikem konvoju je mesto zapustilo 400 ljudi. Odselili so se v Izrael, Kanado in ZDA, v Sarajevu pa je ostala sefardska skupnost, ki po različnih pripovedovanjih šteje 700 ali le še 70 članov. Večina jih je starih in živečih v zavesti, da so zadnji; zadnje priče sefardske kulture v Sarajevu, ki se skupaj z njimi po 500 letih brezpogojno bliža svojemu koncu.
|
|
Foto: Kurt Kaindl