| Besedila | Dela | Dogodki | Otvoritev | Koncept | Info | | | | English |

Zanimajo me veliki kulturni prostori
Fotografija Inge Morath
Kurt Kaindl

"Zanimajo me veliki kulturni prostori," se je glasil odgovor Inge Morath, ko sem jo vprašal, na katerih projektih dela najraje. In Inge Morath se je v svojem opusu res posvečala obširnim kulturnim prostranstvom. Eden njenih prvih projektov po naročilu pariške agencije "Magnum", katere članica je Morathova postala leta 1955, je bila knjiga o ·paniji. Tej je še v petdesetih letih preteklega stoletja sledil projekt o Iranu, po poroki z Arthurjem Millerjem leta 1962 pa se je posvetila številnim temam iz ZDA. Skupaj s soprogom je Morathova potovala v Rusijo in na Kitajsko, da bi te kulturne prostore dokumentirala v knjigah. Večkrat je prepotovala tok Donave in med potovanji posnela številne serije fotografij v evropskih in južnoameriških deželah in mestih. V duhu tradicije socialno angažirane in humanizmu zapisane novinarske fotografije so Morathovo vedno znova zanimali ljudje, ki jih je srečala na svojih potovanjih. Tudi njene priprave na potovanja so bile intenzivne - poleg nemščine se je Morathova učila angleščine, španščine, francoščine, romunščine in mandarinščine, vse zato, da bi z ljudmi, ki jih je obiskala, lahko tudi govorila. Komunikacija je ključ za razumevanje njenega dela.

Kljub svojemu zanimanju za ljudi je bila Morathova zelo zadržana fotografinja. Skrivni posnetki na hitro niso bili njena domena. Ljudi je pred fotografiranjem raje poskušala spoznati skozi pogovor. Osebe, ki jih je naključno srečala na ulici, je pritegnila s svojim neskaljenim zanimanjem tudi za njihova vsakdanja opravila. Znane umetnike je očarala s temeljitim poznavanjem njihovega dela in zanimivimi pomenki o njihovem ustvarjanju. In kot po naključju so med takšnimi srečanji nastale portretne fotografije kot rezultat odnosa med novima prijateljema. Portretiranci so se zavedali, da jih Morathova fotografira, in njej je bilo prav, če so zanjo pozirali. Skozi odnos, ki ga je s človekom takrat že vzpostavila, je zlahka spregledala zunanjo fasado in poza, ki jo je človek želel zavzeti navzven, je bila za Inge Morath enako pomembna kot trenutek, ki ga je kdaj pa kdaj zabeležila na filmu, ne da bi se portretiranec tega zavedal.

Inge Morath je rada vedno znova citirala misel svojega učitelja in mentorja iz zgodnjih let, Henrija Cartier-Bressona: "Eno, odprto oko gleda skozi objektiv v svet, drugo, zaprto oko pa v notranjost". Na nek način je ta vidik fotografiranja prisoten na vsakem posnetku. Kljub temu pa je nenavadno, da najdemo komaj kakšno fotografijo, na kateri se Morathova spoprijema z lastno bivanjsko problematiko. Obstaja na primer zbirka z naslovom "In the country", v kateri najdemo nekaj fotografij iz vasi Roxbury (ZDA), kjer je Morathova prebival s svojim soprogom. Njen najobsežnejši 'pogled navznoter' pa je bil hkrati tudi njeno zadnje delo. Na južnem ·tajerskem in severu Slovenije se je podala na pot po sledeh svojega porekla in zgodovine. Dvoletni projekt je le deloma dokončala sama. Kljub temu pa jo je ta projekt popeljal nazaj v 'deželo njenih sanj', kot jo je nekoč sama poimenovala. Temeljite priprave režiserke Regine Strassegger so ji omogočile, da je obiskala in ponovno odkrila prizorišča svojih mladostnih spominov in rodne kraje prednikov. In dejansko najdemo v fotografskem opusu tega projekta številne posnetke krajin (ki jih je sicer komaj kdaj fotografirala) s skoraj mitično dimenzijo. V središču fotografskega razmišljanja Inge Morath pa ne glede na to ostajajo ljudje in brezpogojno zanimanje, ki ga je do njih gojila.

Izbor fotografij na ogled v Koroški likovni galeriji odraža to usmeritev Inge Morath. Na fotografijah so predstavljeni ljudje iz treh različnih kulturnih krogov, ki jih med seboj loči kar največja prostorska oddaljenost. Tukaj je velika 'skupinska fotografija' pekinških kolesarjev, ki povsem odgovarja našim klišejskim predstavam o tej obljudni deželi, a hkrati izkazuje tudi določeno simbolno pomenskost. Temu posnetku nasproti stoji rokodelec, ki izpred svoje prodajalne skozi objektiv fotografinje in destletja zre neposredno v nas. Na podoben način, ujeto v svojem vsakdanu, spoznamo starko iz ulice Orchard, židovskega predela New Yorka, in kot njen kontrast damo iz newyorške 'boljše družbe', ki se v kozmetičnem salonu uči umetnosti ličenja. Iz njegega zadnjega projekta v osrčju Evrope in dežele njenih prednikov izvirajo fotografije otroka z dežnikarico in starke, ki več ne bo zapustila svoje bolniške postelje. Îivljenjski lok, napet med podobama dveh ljudi, ki se ponosno in brez zadrege postavita pred objektiv Morathove.

Izbor fotografij na razstavi prikazuje podobe 'nepomembnih' ljudi z različnih celin, upodobljenih v njihovem vsakdanu, ki jih je Inge Morath fotografirala vse z enako mero naklonjenosti in ljubezni. Čaščenje življenja in preprostega človeka je sporočilo, ki ga poleg fotografske in dokumentarne kakovosti njenih slik lahko jemljemo kot ključno zapuščino te izjemne fotografinje.