| Besedila | Dela | Dogodki | Otvoritev | Koncept | Info | | | | English |

Dvorni norec apokalipse
Marko Košan

Zlovešča slutnja krvave zarje je v srcu Evrope zažarela davno pred napovedovano milenijsko apokalipso. Sovražni govor prebujenega, desetletja dolgo z represivno ideologijo zadušenega nacionalističnega resentimenta, ki je v gorah Balkana in na južnih obronkih panonske ravnice vselej v zgodovini brusil krvniške sekire in klavske nože, je po smrti nesmrtnega predsednika nezadržno dvigoval pritisk nečiste krvi v žilah izgubljenih množic, prevaranih v propadlih družbenih eksperimentih in zmanipuliranih v iluzijah namišljenega sožitja in neuresničene socialne pravičnosti.

V groteskne maske spačeni obrazi nahujskane drhali so se spreminjali v režeče se oguljene lobanje brez mesa in imena … psi vojne so zavohali smrad bodočih pogorišč … neizogibno drsenje v kaos terorja, groze in posilstva je od začetka osemdesetih let preteklega stoletja z vrsto nesmiselnih provokacij in incidentov ter v vse bolj naelektrenem vzdušju nezaupanja, sumničenj in odkritih groženj širila nozdrvi konjev na divji lov napravljenih steklih jezdecev apokalipse … nizi reportažnih podob štrajkov, demonstracij, mitingov so prinašali tesnobo in strah … žarometi svetovne medijske pozornosti so se zlagoma prižigali nad odrom zmedene države, ki je nedolgo tega veljala za obljubljeno deželo, oazo sredi še vedno blokovsko razdeljenega sveta.

Poročevalci in foto-reporterji z vseh strani, sprva le redki kibici, zijala in rutinski dopisniki, sčasoma vse številnejši posebni poročevalci, free-lancerski avanturisti, elegantni šminkerji in zvezdniški opinion-makerji, so se prerivali za sedeže v prvi vrsti predstave, kakršne v Evropi ni bilo vse od konca velike vojne … med njimi, a davno pred vsemi - Futy: kot nedorasel najstnik s kamero, mimo vseh varnostnih sistemov v jedru sprevoda veličastnega beograjskega pogreba diktatorja, v katerega sarkofag so pokopali iluzije včerajšnjega uravnoteženega sveta in odprli Pandorino skrinjico z nikoli ugaslo žerjavico tleče pritlehnosti uničujočih nacionalizmov in skelečih iskric primitivnih barbarskih šovinizmov; kot genialni diletant, ki je v začetku s polprofesionalno fotografsko opremo vsepovsod trmoglavo rinil v središče pogubnega vrtinca in si prebrisano odpiral tudi najbolj tesno zapahnjena vrata mračnih zarot; kot samonikli, spontano naivni in nespametno drzni sodelavec najpomembnejših evropskih poročevalskih agencij, v krog katerih se je zrinil zgolj z ekskluzivno predrznostjo svojega početja, ki nikoli ni poznalo protokolov in akreditivov, in neverjetnih unikatnih posnetkov s Kosova v začetku osemdesetih, iz Beograda in drugih krajev po Srbiji v času prvih Miloševićevskih jurišnih pohodov ter kasneje, ko je histerična idolatrija skrajnih nacionalističnih ikon povsem zameglila srepe poglede kosmatih obrazov, pokritih s tradicionalno šajkačo in obutih v opanke, in s prsti, ki se stegujejo k napetemu sprožilcu zloščene kalašnikovke; kot nenavadni manipulator ekscesne zgodbe o domnevnem atentatorju na legendarnega poveljnika braniteljev obleganega Osijeka; kot dolgolasi, vselej le z značilnim nebrzdanim smehom ter teleobjektivom oboroženi neustrašni voznik prerešetanega »sunbeama«, s katerim se je v vratolomnih vožnjah prebijal skozi zasede na hrvaških in nato bosanskih bojiščih; kot nemirni, hiperaktivni samotni stezosledec senzacij v igri vojne, ki je surrealistični »tour-de–force« preveč resnične resničnosti, da bi jo v neskončni, virtualno neoprijemljivi spirali vzvrtinčenega brezumja lahko dojemal kot resnično.

Vsaki novi dan, ki je noč, je zamrznjen v razstavljenih okruških časa … v razsutem mozaiku sivo-rjavo-zelenih podob, prebodenih s svetlobo usmerjenega pogleda … z zakrvavljenimi kapilarami na mrežnici neprespanih noči … oko, ki se reži … kamera beleži neznosno gosti zrak, ki visi nad zapuščenimi koruznimi polji … preživljati dneve, tedne, jesti, spati z vojaki, se z njimi premikati po terenu … izguba nujne distance do vojskujočih se strani je lahko usodna … nevarni občutek, da si samoumevni člen v usodnem kolesju neusmiljene mašinerije … da si del njih … po begavih brezpotjih … glasni vdihi in izdihi … nato čakanje, prisluškovanje … zveze, kontakti … vojaška propustnica kot Mefistov potni list skozi sobane pekla … vonj zaostalega smodnika … smrad kanalizacijskih jaškov kot obnoreli obet vhoda v Sarajevo … izziv, namig, intuicija pogube… skrivni prehod za enklavo Goražde.

In nato – mrk … (-) … ponehavajoči odmev prestreljenega smeha … nato – molk … le kopica fotografskih bliskov, nanizanih v arhivih Sigme, odtisnjenih v gladko bleščavo papirja najuglednejših revij, brez reda, brez sistema … v hlastajočem prehitevanju življenja, ki se je razpočilo kot ogromna adrenalinska bomba in zasenčilo nebo, ter se kot droban žarek prebilo v najbolj osamljeno bivališče na zemeljski obli, koder je humor najhujša psovka in cinični nasmeh najhujša žaljivka … sublimirana podoba sveta …brezno … groza prepada, v katerem se raztreščiš v zvezdni prah ter se za vekomaj zliješ z nestanovitno, izginevajočo podobo na uničljivem fotografskem papirju … v razpokah časa med naplavinami neizbrisljivega spomina in plimo radostnejše prihodnosti.