Učenje

Ko slišimo besedo učiti se, se v večini nas vzbudi neprijeten občutek. Ta je povezan z zgodnjimi izkušnjami z našo šolo, ko je ukaz: »Uči se!« pomenil, da ne smemo početi tistega, kar bi radi, temveč se moramo posvetiti nečemu, kar nas sploh ne zanima in kar so nam namenili odrasli.
V resnici pomeni »učiti se« vse kaj drugega. Pomeni spoznavati nekaj novega, pridobivati novo vedenje, nove izkušnje, razvijati nove spretnosti, odkrivati neznana področja, razumeti sebe in svet, v katerem živimo ter se v njem čim bolje znajti.

Če imate predstavo, da učiti se pomeni zgolj sedeti za zvezkom ali knjigo, brati, brati in si poskušati čim več zapomniti, jo čimprej odženite.

Učimo se od tistega trenutka dalje, ko smo se rodili. Učimo se vse življenje, na vseh področjih svojega življenja in na mnoge raznolike načine. Vse kar vemo, znamo, vse kar počnemo, vse smo se naučili. Vsi smo se rodili vedoželjni in radovedni. Želja po znanju, po razvoju spretnosti in obvladovanju vsakdanjega življenja je vsajena v vsakega od nas. Dane so nam tudi vse sposobnosti, ki jih potrebujemo za učinkovito učenje. Žal pa so nas premnoge izkušnje, povezane prav z našim zgodnjim izobraževanjem odvrnile od resnice. Nadomestila so jih prepričanja, kot so npr.: učenje je dolgočasno, učiti se je težko, jaz nisem za učenje, matematika ni zame, jeziki mi ne grejo... in podobno. A če vsako od teh trditev postavite na tehnico in jo preverite z vašimi življenjskimi izkušnjami, boste ugotovili, da nobena od njih ne drži. Za vsako boste našli nasprotni dokaz. Tudi, ko gre za učenje za šolo ali za potrebe dela, ste se še vedno naučili vsega, kar ste res želeli in se hoteli naučiti. Drži? Prepričani smo, da ja.