Ravni spomina
Poznamo tri vrste spomina, ki prehajajo eden do drugega. Informacije se v posameznem spominu zadržujejo različno dolgo.
V prvem, senzornem spominu,ostanejo le nekaj delčkov sekunde. V vsakem trenutku z našimi čutili zaznavamo vse, kar je in se dogaja v našem okolju. Od temperature, hrupa do slike. Te informacije služijo le našemu trenutnemu odzivu na situacijo in se ves čas spreminjajo. V trenutku jih pozabimo in nadomestimo z novimi.
Nekatere od teh informacij preidejo, odvisno od tega, kako pozorni smo nanje, v kratkoročni ali delovni spomin. Tudi ta ne traja več kot nekaj deset sekund. Ima zelo omejen obseg. V kratkoročnem spominu lahko hranimo v danem trenutku le podatke, ki zajemajo 7 ± 2 elementa, na primer sedemmestno številko. V ta spomin shranimo ali prikličemo informacije, ki jih trenutno potrebujemo in s katerimi se trenutno ukvarjamo. Vsem se je že zgodilo, da smo se pogovarjali z nekom, ki smo ga pravkar spoznali. Predstavil se nam je. Dokler smo se z njim pogovarjali, smo še vedeli, kako mu je ime. Toda takoj, ko smo se razšli, smo njegovo ime pozabili. Drugi tipični primer hitrega pozabljanja so telefonske številke. Ko pogledamo v telefonski imenik, si zapomnimo številko, a ko jo odtipkamo, smo jo hkrati že pozabili. Če bi si želeli ime ali številko trajno ali vsaj za dalj časa zapomniti, bi se morali zavestno potruditi in »zapisati« podatek v dolgoročni spomin.
V dolgoročnem spominu se shranijo podatki, ki smo se jih zavesno naučili ali dovolj časa ponavljali. Tako so se lahko dovolj močno in globoko zapisali v naše možgane. Če je informacija dovolj močna, če smo ji namenili dovolj pozornosti, če smo jo tako globoko doživeli, da je vzbudila v nas močna čustva, se bo sama od sebe prenesla iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Žal ta proces v primerih učenja »šolske snovi« ne poteka samodejno. Sami se gotovo spomnite nešteto primerov, ko ste si po šolski uri zapomnili vse drugo, samo to, kar je govoril učitelj ne.