Nastanek in razvoj kuharskih knjig

Prve kuharske knjige, ki jih v evropski literaturi ne zasledimo vse od poznorimskega Apicijevega priročnika, so se ponovno pojavile v 13. stoletju. Za najstarejšimi italijanskimi in francoskimi so nastale še katalonske, angleške in nemške. Sprva so bile to rokopisne knjige kuharskih mojstrov, v katerih so natančno beležili jedi, ki so jih kuhali za svojo gospodo. Namenjene so bile meščanom ali plemičem, ali bolje rečeno, kuharjem v službi gospodov in bogatašev.
Njih ogovarjajo avtorji knjig z različnimi nasveti in priporočili glede tega, kako naj čim bolje ustrežejo svojim gospodarjem. Pojav kuharskih priročnikov je bil odsev obnovljenega zanimanja za uživanje v hrani v 13. stoletju. Medtem ko je bila še v 12. stoletju glavna značilnost plemiške prehrane predvsem ta, da so jedli veliko, je stoletje kasneje postalo v dvorskem ozračju lepo vedenje znamenje družbene drugačnosti, ki ni temeljila le na količini, temveč tudi na kakovosti in načinu uživanja hrane. Od plemiča so pričakovali, da bo znal razlikovati dobre jedi od slabih in bo izbiral jedi s prefinjenimi okusi, vonji in barvami. Eden najbolj znamenitih kuharjev je bil kuhar oglejskega patriarha Martin iz Come, ki je v 15. stoletju napisal knjigo o kuharskih umetnostih Liber de arte coquinaria (Knjiga o kuharski umetnosti). V njej je zbral recepte, opisal svojo kuharsko tehniko in zapisal tedanjo kuharsko terminologijo. Knjiga je ostala v rokopisu, danes pa jo hrani knjižnica ameriškega kongresa v Washingtonu. Zelo znan kuhar je bil tudi Bartholomeo Scappi, osebni kuhar več papežev, ki je leta 1570 izdal knjigo Opera di Bartholomeo Scappi in velja za najpomembnejše delo v zgodovini kuharske umetnosti in prehrambnih navad 16. stoletja. V njej v šestih zvezkih natančno popisuje jedi, pa tudi kuharsko opremo, kuharske pripomočke in posodje, ki je bilo takrat v rabi. Eno prvih nemških knjig z naslovom Ein new Kochbuch je izdal znameniti dvorni kuhar Marx Rumpolt iz Mainza leta 1581. Kot je avtor zapisal že na naslovni strani, jo je namenil najširšemu krogu bralcev, visokega ali nizkega stanu, moškim in ženskam. V njej je zbral navodila za pripravo najrazličnejših jedi in za pravilno pripravo gostij ter postrežbo jedi. Kuharski mojster je očitno poznal in bil dovzeten za mednarodne vplive, saj je v knjigo vključil tudi recepte za jedi po angleški, španski, italijanski in francoski modi. Hkrati z močjo Habsburžanov se je razvijala tudi kuhinja v Avstriji, še posebej na Štajerskem. Gradec je postal v 17. stoletju pomembno središče za tiskanje kuharskih knjig; tukaj je bila leta 1686 tiskana prva avstrijska kuharska knjiga z naslovom Koch und Arzney-Buch.3 V slovenske dežele so v tem času prihajale predvsem knjige iz Avstrije, Nemčije in Italije. Ker so bile razmeroma drage, so jih kuharji in kuharice po mestih in na gradovih dostikrat prepisovali. V ta čas sega tudi najstarejši ohranjeni zapis za pripravo jedi na Ptuju, rokopisna knjižica iz leta 1683 z naslovom Navodila za pripravo zdravil in jedil, ki jo hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju.