Slovenci dobimo prve kuharice

Prva kuharska knjiga v slovenščini so Kuharske bukve, ki jih je leta 1799 v Ljubljani izdal Valentin Vodnik. Pisanja se ni lotil kot poznavalec kuharske umetnosti, temveč je iz nemščine prevedel eno izmed takratnih kuharskih knjig in recepte nekoliko priredil za slovenske razmere. K temu ga je gnala potreba, da bi slovenskim kuharicam pripravil kuharsko knjigo, ki bi jo lahko brez težav razumele. Sam je v predgovoru zapisal,da se »Kranjice kuhanja težko uče, ker ne zastopijo pomena francoskih, angleških, laških in nemških besed; posebna nadloga je po deželi zunaj mesta, tam ga ni človeka, ki bi skrivno zastopne besede razložil nevajenim Slovenkam«. Ker je bilo to prvo slovensko napisano navodilo za prehranjevanje in kuhanje, je naletel avtor nemalokrat na zadrego pri iskanju primernega slovenskega izraza za raznovrstne kuharske pripomočke, postopke in jedi, saj se ni mogel opreti na starejše slovenske zglede. Kot Kranjec je zato po lastnih besedah izbiral besede »krajnsko slovenskega izvora«, poleg njih pa našteval in razlagal tudi izraze, ki so se uporabljali v drugih slovenskih deželah. Bukve so bile namenjene predvsem mestnim gospodinjam, saj vsebujejo recepte za boljše, dražje in zapletenejše jedi. V njih najdemo recepte za juhe, priloge, za pripravo mesnih jedi, omak in polivk, jajčnih in mlečnih jedi, pudingov in paštet, obar, postnih in močnatih jedi, solat, tort in drugih sladic ter pijač. Kot je bilo takrat za kuharske knjige v navadi, so poleg receptov v njej še razlage posameznih kuharskih izrazov in postopkov, opisi lastnosti in navodila za uporabo živil ter razna druga navodila za delo v kuhinji (higiena v kuhinji, skrb za zdravje, kuhinjska posoda, konzerviranje in razrez mesa, ipd.).