Vrčnice z vzhodne obale
(Sarracenia)

Če bi kdo pomislil, da so saracenije dobile ime po Saracenih, je v zmoti. Ime so dobile po kanadskem zdravniku dr. Sarrazinu, ki je našel prve primerke teh rastlin in jih poslal v Evropo leta 1576. Da so rastline sposobne prebaviti mesni obrok pa so dokazali šele ob koncu 19. stoletja.

Saracenij je osem, morda devet vrst. Doma so iz vzhodnih držav ZDA, ena vrsta (S. purpurea) pa uspeva v Kanadi. Poznane so številne podvrste in naravni križanci.

Vse saracenije so trajne zelike s podzemno koreniko, listi so preoblikovani v vrček, katerega vhod zakriva poklopec. Aktivne pasti zrastejo od marca do junija, v poletni vročini počivajo, nato pa nekatere vrste poženejo še bolj atratktivno obarvane liste. Zimski listi so krajši, z večjo površino in brez pasti.

Medtem ko listi skrbijo za prehrano, tako s fotosintezo kot z lovom na dušikove spojine, privabljajo cvetovi opraševalce z enakimi metodami. Cvetovi so atraktivni, malce nenavadni zaradi svojevrstne oblike in velikosti brazde pestiča. Ta je oblikovana kot nekakšen dežnik - sončnik, ki od spodaj prekriva večji del cveta. Mesto, kjer cvetni prah lahko vzkali, je na notranji strani rogljev brazde.

Pet čašnih listov je bolj ali manj rdečkasto obarvanih. Venčni listi so daljši, rumene (S. flava - rumena, S. minor - mala, S. alata - krilata, S. oreophila - gorska), rdeče (S. leucophylla - belolistna, S. psittacina - papagajska) do vijolične (S. purpurea - škrlatna) barve. Venčni listi kmalu odpadejo, čašni pa vztrajajo na cvetnem peclju vse tja do jeseni. Tak cvet kar močno spominja na cvet teloha, ki ga je pomladansko sonce okitilo z rdečimi lisami.

Če so v plodovih semena ali niso, se na zunaj prav nič ne vidi. Šele ko jeseni plodove odpremo, je v nekaterih seme, bolj pogosto pa le zrak.

S. flava var. ornata

Saracenije gojimo v posodah, globokih vsaj 10 cm. Kot substrat je odličen živ šotni mah, ki že s svojim izgledom kaže na dobre ali slabe razmere v posodi. Če pa tega nimamo, bo dobra tudi navadna šota. Ustreza jim sončno mesto na prostem. Odlično prezimujejo na okenski polici ali v hladnem rastlinjaku (okoli 5 °C), le na močo ne smemo nikoli pozabiti. Najbolj kritično obdobje za tak način vzgoje je mesec februar, ko potrebujejo že precej vode. S. leucophylla zdrži temperature do -10 °C, S. purpurea pa prezimi tudi na prostem, celo več, naturalizirana je že v mnogih evropskih državah, na britanskem otočju že preko 100 let.

V poletnih mesecih so vse vrste silno uspešne pri lovu na mrgolazen naših krajev. S. psittacina je izjemen lovec na mravlje, če le morejo zraven; S. leucophylla in S. flava napolnita svoje vrčke že v dveh do treh dneh predvsem z muhami, osami in čebelami, S. purpurea ujame tudi prenekaterega polža.

Tudi za saracenije so ugotovili, da dodatno prehranjevanje sploh ni potrebno in da lahko prav dobro uspevajo z vegetarijansko dieto.

Saracenije nimajo veliko škodljivcev. Pozimi so jim nevarne zelene uši, ki pa jih zlahka odstranimo z insekticidom katerekoli vrste. Tako so še največja nevarnost domače živali psi, mačke in kosi. Te zamenjajo list za slastno mrhovino. Pri naravnih populacijah menda največ škode povzroča jelenjad, ki pa tudi ne poje vse rastline, temveč le zgornji del listov.

Saracenije najlažje in najhitreje množimo z deljenjem podzemne korenike. Posamezno rastlino lahko v treh letih namnožimo na nekako 15 novih rastlin. Seveda jih lahko tudi sejemo. Kupljeno seme kar dobro kali. Od semena do cvetenja so potrebna vsaj 3 leta.