Zimotrdne rosike
Toploljubne rosike
Tropske rosike
Pigmejske rosike
Dolgopecljate rosike
Gomoljaste rosike

Rosike
(Drosera)

Rosika (Drosera) je bila prva rastlina, za katero so ugotovili, da se prehranjuje tudi z žuželkami. Prvi jo je opisal leta 1554 holandski naravoslovec Dodoens. Opisal je srednjo rosiko (D. intermedia). Imenoval jo je Rosa Solis (sončna rosa), prišteval pa jo je med mahove. Leta 1780 je ljubiteljski botanik Gardom iz Derbyshira v Angliji našel ujetnike na njenih lističih. Opazovanja njenega načina prehrane so se nadaljevala, a šele Charles Darwin je zadovoljivo prikazal njeno strast po mesni hrani (Drosera, 1875).

Drosera anglica

Med okrog sto vrstami rosik jih največ živi v Avstraliji in Novi Zelandiji, na severni zemeljski polobli pa jih srečamo le sedem, tri tudi pri nas. Te so okroglolistna (D. rotundifolia), srednja (D. intermedia) in dolgolistna (D. anglica).

Vse rosike odlično uspevajo v živem šotnem mahu, ki pa ima tudi eno slabo stran. Nekatere drobne rosike lahko preraste in jim odvzame vso svetlobo. Zato je bolje, da jih vsadimo v sterilno šoto. Skupno z njimi lahko rastejo v isti posodi le še posamični mahovi in kopenska mešinka Utricularia sandersonii. Priporočam zelo široke posode, globine 15 - 20 cm, po potrebi tudi več.

Škodljivci so zelo redki. Največ škode naredijo zelene uši. Te zatremo že z blagim insekticidom. Težave lahko povzroča siva plesen (Botrytis). Ta se razširi zlasti v rastlinjaku, ker ostankov žuželk ne odstrani dež. Da bo sredstvo učinkovito, mora vsebovati benomyl.

 

    Začetna stran Značilnosti Opisi Vzgoja Fotogalerija Literatura Dogodki