OKROGLOLISTNA ROSIKA
(Drosera rotundifolia)

Okroglolistna rosika je v Sloveniji značilna rastlina visokih barij. Raste na dvignjenih terenih (kakih 10 cm nad talno vodo), tu in tam pa uspeva tudi na mineralno bogatejših nizkih barjih. V Sloveniji je znanih le še 36 nahajališč okroglolistne rosike (in 60.000 divjih odlagališč smeti). Ostali dve vrsti sta bolj navezani na nizka barja in rasteta v tesnejšem stiku s talno vodo, včasih celo na terenu z nekaj apnenca.

Okroglolistno rosiko uvrščamo med ranljive vrste. Drugi dve vrsti sta morda ogroženi še bolj. Vzrok njihove ogroženosti ni v trganju in nabiranju, temveč so usodne melioracijske spremembe rastišč. 'Zadnja desetletja je prevladovalo mišljenje, de je večina mokrišč primerna edinole za odlaganje odpadkov in da je treba vse mlake ali močvirja izsušiti ali zasuti' (J. Gregori, Narava Slovenije, stanje in perspektive, 1996). Obstaja še druga nevarnost - močvirja spremenijo v ribnike, vanje pa naselijo neavtohtone ribe. Nekatera rastišča so ponekod ogrožena tudi zaradi turizma (Pohorje). V teh primerih rosike sploh niso edina in najpomembnejša ogrožena populacija, ampak se spremeni celotna favna in flora mokrišč.

'Na korenini so pritrjeni pritlehni, v kolobar postavljeni, po tleh ležeči listi. Oni sedijo na precej dolgih recljih in imajo okroglo, nekoliko žličasto izdolbeno ploskev, ki je na robu ozaljšana z dolgimi, škrlatnorudečimi, v rudečo glavico se okončujočimi resami. Tudi drugod po listu je vse polno takih, proti listni sredini precej kračjih res, kterih bi se na vsakem listu približno naštelo po 200. Omenjene glavice so žleze, kterih se da primerjati rosnim kapljicam, in kteri dela rastlinico silno mično. Vsak je podprt z dvema majhnima prilistoma, ktera sta nacepljena na ozke, šiljaste krpice.

Cvetna betva, ki se dvigne iznad listnega kolobarja, je 12 - 19 cm (5 - 7 palcev) visoka, v mladosti kimasta in nosi 6 - 12 belih, drobnih cvetov v klasu. Čašica in venec imata po 5 lističev. Prašnikov je tudi 5 in sredi njih plodnica, ki je ovenčana s kratkimi brazdami. Plod je glavica, v kteri dozori mnogo drobnega semena. Okroglolistna rosika cvete malega in velikega srpana. Na svetlobo so jako občutljive, in beli cvetovi se takoj poskrijejo v zelene čašice, ako se je skrilo solnce za oblaki ali se nagnil dan in nastal mrak.

Na liste ne vpliva svetloba, pač pa kaka živalica, ki se je splazila na nje, da bi srkala sladki sok. Za taka obiskovanja so zelo občutljivi, in njihova dejavnost ne preneha o taki priliki, dokler živalica ni pogubljena. To se vrši takó -le: Ko stopi ali sede živalica, navadno kaka žuželka na list, prilepijo se njene noge nanj, in ujeta je. Zdaj se jamejo gibati rese; polagoma se vzdigajo druga za drugo, obračajo svoje glavice proti živalici in izločajo več soka. Živalica, v smrtni nevarnosti, oteplje in se otresa na vse strani in draži zadete rese vedno bolj. Kmalu so glavice vseh res obrnjene proti jetniku. Najbližje ga ovijejo in v 3 - 4 minutah udušijo v soku. Pa še več! Nekako čudno tiščijo mrtvo truplo do listne srede, kjer ga pustijo. Tudi list sam se zvije in ostane tako nekoliko dnij. Ko se zopet zravna, ni jetnika več na njem, temveč le njegovi trdi in neprebavljivi ostanki ležijo tu pa tam. Glavice na resah so suhe, list je nasičen. - Te rastline moramo prišteti onemu majhnemu krdelu, ki more prebaviti tudi živalsko hrano. Po nekoliko urah se rese zopet zravnajo, na njih se prikažejo kapljice, in list je spet lačen.'

Kapljice tekočine, ki jih najdemo na listih tudi v vročem poletju, so dale padarjem idejo o njihovih skrivnostnih učinkih. Zbirali so jih in prodajali pod imenom aqua vitae, ki ima vse mogoče učinke. Eden od njih je prav zanimiv: 'Izvleček kapljic raztopljen v vinu poživlja in pomlajuje, in govedo ženskega spola spreleti nepotešljivo slo, četudi pojedo le malo te rastline.' (Gerard, 1633)

Še sedaj vlada prepričanje, da rastlina deluje kot afrodizijak, potrditev pa so številni likerji, ki vsebujejo izvlečke rosike in jih proizvajajo v Franciji, Italiji in Angliji (najbolj znan je 'Youthwort'). V Severni Ameriki izdelujejo iz nje tinkturo za pomlajevanje kože. Uporabna je tudi za odstranjevanje bradavic in še posebej materinih znamenj, hkrati pa poročajo o hudih poškodbah kože po taki terapiji.

V domačem zdravilstvu kontinentalne Evrope uporabljajo rosiko pri zdravljenju bronhitisa, suhega kašlja, astme. Zelo obetajoči so tudi poskusi protibakterijskega delovanja, torej čaka rastlino še pomembna farmakološka prihodnost.

Vse naše rosike zdržijo vsakršno vročino, le brez vode ne smejo nikoli ostati. Vse poletje se same prehranjuje s komarji, tu in tam pa ujamejo tudi druge drobne žuželke. Ob prvi slani pozebejo, zimo preživijo le podzemni deli rastline. Tudi če jih gojimo v rastlinjaku, spijo zimsko spanje. Le prebudijo se bolj zgodaj, lahko že v februarju. Množimo jih s semeni, katerega pridelek je obilen in odlično kali, možno pa je tudi vegetativno razmnoževanje s podtikanjem listov. Škodljivcev tako rekoč nimajo, najbolj nevarne so plesni. Te se razbohotijo jeseni na ostankih žuželk.

Če jih gojimo v terariju, naj temperatura ne preseže 40 °C, svetlobo pa nastavimo na 10.000 do 15.000 luksov.

V svoji bližini prenašajo le malo drugih rastlin: nekatere druge mesojede rastline, šotne mahove (Sphagnum), nekatere šaše (Carex), sitce (Scirpus), sita (Elochladus), ločje (Juncus), ostrice (Cyperus), mahovnico (Oxycoccuus), rožmarinko (Andromeda polifolia), vreso (Calluna vulgaris),  potem se pa seznam kar konča.

Rosike si zaslužijo, da jim ohranimo skrivna mesta v naravi, poiščemo jih in opazujemo, a hkrati ne uničujemo.

Srednja rosika
(Drosera intermedia)

Srednja rosika raste na močvirnih poplavnih travnikih, ki so vse redkejša zaradi melioracije mokrišč. V Sloveniji je trenutno potrjenih 11 rastišč. Tropska oblika (Kuba, Havaji) ob ustreznih pogojih raste vso zimo.

Dolgolistna rosika
(Drosera anglica)

Dolgolistna rosika je bila sploh prva rastlina, ki jo je s slovenskim besedilom na listku v svoj herbarij spravil Valentin Plemel leta 1843.  To je najstarejši v slovenščini napisani herbarijski listek.

Njena rastišča so poplavni travniki, ki so v Sloveniji najbolj ogroženi habitati, saj so podvrženi najbolj  intenzivni melioraciji. Trenutno je v Sloveniji znanih 17 rastišč.

Drosera obovata

je naravni križanec med okroglolistno in dolgolistno rosiko.

Nitastolistna rosika
(Drosera filiformis)

V Severni Ameriki poleg zgornjih vrst raste še ena, ki lahko prezimi pri temperaturah pod lediščem. Pri nas se pripravi na zimsko spanje že zelo zgodaj, saj listi odmrejo že avgusta.