Vodno kolesje
(Aldrovanda vesiculosa)

Še eno na moč nenavadno in slabo poznano rastlino lahko gojimo na enak način kot vodne mešinke, to je takoimenovano vodno kolesje. Ta rastlina na prvi pogled spominja na mešinke. Je brez korenin, njeni listi izraščajo v vretencih. Ker so listi (po osem v vretencu) tako nameščeni, za nameček pa so njihove listne ploskve za nekaj stopinj zasukane, spominjajo na turbine oziroma skupke vodnih koles, odtod tudi njeno ime. Listni ploskvi sta podobne oblike kot pri dioneji in imata tudi enako funkcijo pri lovu. Razlika je le v velikosti, ker sta mnogokrat manjši, tako da ujameta le male zooplanktonske rakce, ter hitrosti, saj se pasti vodnega kolesja zapirajo mnogo hitreje. Kljub najsodobnejšim filmskim tehnikam hitrosti zapiranja listnih ploskev še niso natančno ugotovili. Prav mogoče je, da je zapiranje pasti pri vodnem kolesju eden najhitrejših gibov v vsem živem svetu!

Vodno kolesje so najprej našli v Indiji, kasneje pa v zmerno toplem in tropskem pasu po Evropi, Afriki, Jugozahodni Aziji in Avstraliji. Njena skrajna severna točka je St. Petersburg v Rusiji (60,5 ° geografske širine). Cveti le v tropskem pasu, drugod se množi vegetativno, v nova rastišča pa se seli s pomočjo ptic. V Zahodni Evropi je po drugi svetovni vojni večinoma izginila zaradi izsuševanja močvirij, spreminjanju bajerjev v ribnike in izpiranja gnojil v stoječe vode, kjer je živela. V nasprotju od večine mesojedih rastlin, katerim mesna hrana ni nujo potrebna, pa je vodno kolesje povsem odvisno od zooplanktona. Če rakcev ni dovolj, prav hitro propade.

Popis kaže, da danes še uspeva v vseh sosednjih državah, torej bi jo tudi v Sloveniji morebiti našli. Mala pomoč za morebitne iskalce: v njeni soseščini se vedno najde poleg šašev in rogoza še vodna škarjica (Stratiotes aloides) in žabji šejek (Hydrocharis morsus-ranae).