|
Mastnice Mastnice imajo na površini listov
in cvetnih stebelc žleze, ki izločajo lepljive kapljice. Pod
prsti je občutek zelo podoben otipavanju mehkega masla ali masti. Odtod mastnicam ime.
Tudi latinsko ime ima enak pomen (Pinguis
= masten, debel). Drobne žuželke, zlasti komarji, uši in druge takoimenovane
mušice se prilepijo na list, nato se začne iz drobnih prebavnih žlez izločati
sok s fermenti, ki ujete žuželke prebavi. Sok vsebuje še snovi, ki preprečujejo
gnitje in plesnenje ostankov žuželk. Tako ni čudno, da mastnice slovijo kot
učinkovite zdravilne rastline pri zdravljenju vnetij vseh vrst. Če se odprta
rana ni hotela zaceliti, so nanjo položili list mastnice. Sok mastnice so
uporabljali tudi za oblikovanje pričeske, "za lep sijaj in za trajne kodre".
Na britanskem otočju in Skandinaviji liste mastnice še danes uporabljajo za fermentiranje mleka.
Mastnica ima rozeto bledo-zelenih do rdečkastih mesnatih listov. Listi so na robovih in na koncu zavihani navzgor kot čoln. Iz rozet požene cvetni pecelj z enim cvetom, le tu in tam sta po dva. Cvet ima pet zraslih venčnih listov, zgoraj dva večja in spodaj tri manjše. Zadaj je cvetni venec podaljšan v dolgo ostrogo. V žrelu so vidne rumene dlačice. Cvet alpske mastnice (P. alpina) je bel, cvet navadne mastnice (P. vulgaris) pa vijoličen.
Za vzgojo v sobnih razmerah in na vrtu so mnogo primernejše mehiške mastnice, ki prezimijo v stanovanju oziroma rastlinjaku. Prenesejo normalne poletne temperature, zato ni potrebno hlajenje substrata. V toplejšem delu leta neprestano cvetijo. Če so mastnice daljši čas prekrite z vodo, rade zgnijejo.
Dve zanimivi evropski mastnici. P. bohemica je še ne čisto priznana vrsta iz Češke, P. poldinii pa nedavno najdena vrsta iz severne Italije.
P. bohemica P. poldinii
|