Nad slapom Čedca, pod Velikim kupom leži 300m visok steber z značilno obliko škofovske kape (1781m). Za večerni obisk (ob pol šestih) sva šla potipat sestopno smer, ki vodi po žlebu med VK in ŠK. Na začetku naju je takoj namočil dež, zatem naju je ujela megla, za konec naju je preganjal še mrak...

Po lovski potki mimo slapu do omenjenega žlebu, ki je spodaj bolj ali manj lahko prehoden. Višje žleb prekinjajo štirje strmi, skoraj navpični skoki (okoli 10m), med katerimi si sledijo gladke in mastne plošče. Pod prvim skokom je Marijana zavila desno na precej strm travnat rob/greben, sam sem nadaljeval po povsem mokrem žlebu, kjer so me v skokih za zabavo močili navihani slapiči. Prve tri sem preplezal na levi, zadnjega (najvišjega) na desni strani. Težave so se sukale nekje med II in III stopnjo.

Pod škrbino med VK in ŠK me je čakalo še precej tekočega grušča, sam pristop na vrh Škofove kape pa se je odprl šele povsem vrh žlebu. Spodnji del sem zastavil levo od grebena, zgornji pa daleč v desno in skozi (shojene) prehode v rušju dosegel najvišjo točko. Marijane ni bilo na vidiku, le glasen pogovor (s pomočjo odmeva od sten VK) je pričal, da besno plava nekje spodaj na rušnatem grebenu.

Čez slabe pol ure, ob sedmih zvečer se je vsa namočena le primajala na vrh, odsvetovala sestop po njeni varianti, tako da sva morala dol lepo po žlebu, kjer pa presenetljivo (glede na moj vtis s pristopa) nisva imela kakega hujšega problema...