Zapeljal nas (MM s Pikico) je vabljiv spust z Blegoša, le vzpon ter povratek po cestah nam ni prav nič prijal in smo jo urezali po svoje (pravzaprav imamo raje hudo našpičene vzpone kot pretežke spuste). Na pomoč so priskočili zemljevidi (TTN, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje) ter domišljija in že smo s Hotavelj po nekoliko zapuščenem/razritem gozdnem kolovozu brcali strmo navzgor. Nad Srednjim brdom nas je malce zmedlo neskladje zemljevida z naravo (napredek je žal asfaltiran, Jelovčana kar dva), tudi v Lazah smo imeli orientacijsko debato (z domačinom in njegovim dvoriščem). Uvodni klanec nad igriščem nam je zatem takoj pokazal, da šale po markacijah navzgor ne bo več in res je šlo mestoma kar na nož. Z nežnim manevriranjen in brutalno močjo se je dalo (z vmesnimi sestopi/padci) zvoziti čisto vse klance razen enega odločno preblatnega/razritega in enega mnogo prestrmega (oba sta bila na srečo kratka). Dekleti sta po drugi strani na nekaj najbolj špičastih mestih uporabili nekoliko bolj 'prefinjeno' in zanesljivo tehniko (malce nas je motila mokra podlaga). Po zahtevnem in dolgem zadnjem klancu pod grebenom smo za konec po strmi cesti do koče kar poleteli.

Vrh Blegoša smo naskočili peš, uživali v nerazgledih (popoln mrč) in se podali na 'Jiržijev' spust do Likarja. Do Prve ravni luštno, pod njo fantastično, na travnatem robu naravnost fenomenalno (izjemno slikovito), dokler nas ni enega za drugim razmetalo s sedla. Hudiča, kako pa tole vozijo? Še peš smo imeli težave, ko je bila potka tako zdrsljiva (kasneje smo ugotovili, da goljufajo po travniku ob potki). Po kratkem gozdnem odseku se je zgodba s travnikom ponovila, le da smo tu po travah ob potki peljali bolj naravnost navzdol (potka vodi meter levo, meter desno...). Za Likarjem smo šli v dolino odločno lovit kolovoze, saj asfalt je le za avto dober. In res smo jih našli do Volake, iz Čabrač smo pa za konec tudi ujeli markicije, ki so nas 'offroad' (vmes blatna past s poletom čez balanco) dostavile v dolino dober km do izhodišča.

Do Koče na Blegošu smo z vsemi zankami, iskanji in ponovitvami potrebovali dve uri in pol, za celotno turo še dve uri več. 'Fajn je blo!'

Za izhodišče (Hotavlje) služi parkirišče ob trgovini. Pred glavnim križiščem desno po nekoliko zapuščenem (razritem) kolovozu v gozdu strmo navzgor na travnik. Kolovoz se prelije v makedam in zložno (strm odcep navzgor pustimo vnemar) pripelje v Srednje brdo. Po glavni cesti (asfalt) navzgor, dokler se v desno (malo navzdol) ne odcepi od lani asfaltiran stranski odsek, ki se kmalu prelije v makedam in le ta v gozdu v kolovoz. Po njem (prečkamo potok, nadaljujemo desno) v Debeni in po asfaltu (vmes makedam) do Leskovice. Na križišču levo v smeri Laz in še pred njimi (za potokom) po opuščenem travnatem kolovozu navzgor v vas, kjer po asfaltu pripeljemo do igrišča. Na levi strani se v breg požene strm kolovoz (markacije, držimo se jih vse do Koče na Blegošu), ki nas zatem po gozdu (višje je vse več strmih odsekov z vse manj izravnavami) vodi visoko navzgor. Kolovoz se na travniku konča in po ozki potki na kolesu naporno 'splezamo' (vmes je edino mesto vzpona, kjer moramo po mnogo prestrmem klančku za kratko peš) do prečnega kolovoza pod grebenom (tabla: Blegoš, Jelenci). V desno nas čaka nekaj oddiha, zatem nas mestoma zelo strm in dolg klanec z dobro podlago pripelje na greben vzhodno od Špehovš, kjer je po cesti do koče še nekaj minut lažjega klanca.

...spustimo do Likarja. Za kmetijo na levem ovinku po kolovozu v desno in po njem do razcepa (levo je bajta), kjer nadaljujemo naravnost. Nižje zapeljemo po travniku v desno, kjer nas v gozdu singlca zapelje v Volako. Levo po gozdni cesti do asfalta, levo navzgor v Čabrače in tik pred njimi (na levi strani toplarja, markacije se prikažejo nižje) navzdol. Za omenjenim kozolcem na odcepu levo, na koncu travnika pa desno v gozd, kjer se dokončno spustimo v dolino.

Turo je najbolje odpeljati v suhem, drugače zna biti strm kolovoz nad Lazmi precej zabeljen. Skupne višinske razlike je za dobrih 1000m. Pri vzponu nas čakajo daljši odseki težavnosti V6, kako kratko mesto lahko tudi več. Spust z Likarja ni posebno zahteven, zato pa toliko bolj lušten.