Na Nevejskem prevalu (staro slovensko ime je V žlebeh) sva pri natikanju smuči osupla nad dejstvom, da sva pse pozabila doma. Nisva se pustila motiti, cilj sva obdržala (Sedlo Buinz, nekje 2480m, med Špikom nad Nosom in Špikom nad Špranjo), le pot sva poskušala skrajšati/prilagoditi in po prvi shojeni zadevi zapustila cesto, ki vodi proti Pecolu. Stopinje so naju kmalu zapustile, midva sva čimbolj v levo sledila zasneženim potkam v nepregostem gozdu, kjer sva na stiku s cesto Pecol - Krni dol trčila ob razvaline večje stavbe, ki sva jih glede na zemljevid določila za planino Larice.

Zatem je šlo z najino orientacijo in željeno smerjo vse narobe, a sva bila za 'zgrešen' pristop neverjetno bogato nagrajena. S ceste sva nekaj časa iskala primeren prehod navzgor (zelo, zelo gosto) in na bližnjem robu odvila po 'čistini', ki pa se je kmalu sprevrgla v goščavo, kamorkoli si le pogledal. Trmarila sva navzgor, se zatikala ob vejevje, plezala čez zaraščene pečine in gazila vse globlji in bolj namočen sneg. O orientaciji ni bilo govora, saj se razen drevja v najini smeri ni videlo prav nič. Pobočje se je vse bolj ožilo v sleme/greben in šele na drevesni meji sva ob pogledu na Vrh Krnega dola nejeverno dojela, da sva na grebenu, ki prek rame Secjons vodi do Škrbine Riomoz (midva sva vseskozi zmotno mislila, da sva preveč levo - torej na vznožju ostroge Piron del Larice, Macesnove vilice).

Po pravici zapisano, sva na mestu obupala. Levo v željeno krnico Livinal del Buinz (normalni pristop za Sedlo Buinz) nama zaradi dolgega sestopa ni dišalo, lahko bi zaključila in odsmučala tudi v smeri Krnega dola, a naju je le premagala radovednost velikega števila ogromnih železnih branikov, ki so se vrstili proti Secjonsu, 1977m (zaščita pred plazovi, za koga in kdo neki jo je dal zgraditi?).

Sam greben se je srečno izkazal za lahko prehodnega, tudi snežne razmere so se kmalu izboljšale, tako da je nadaljevanje postalo en sam užitek dolgih razgledov. Na Škrbini Riomoz sva se za hip vrnila v 'civilizacijo' (možen je tudi dostop po grapi s planine Krni dol, prav tako po prostranih pobočjih s Pecola - številne sledi so pristopile po grapi in odsmučale na drugo stran) in nadaljevala na desni strani po edinem zalitem prehodu preko pragu, ki prereže celotno pobočje med obema špikoma, okoli 2200m. Navzgor sva sledila sledem kozoroga, a naju stopinje žal niso držale, tako da sva se do vrha še lepo nagazila. Pod sedlom sva zavila levo proti Špiku nad Nosom, a se je snežni jezik tik pod vrhom, ki sva ga dosegla po lahkih skalah (10-20m), žal končal.

Vršni (večerni) razgledi so bili bogato plačilo za vložen trud, za nameček je bila tudi smučarija nad pričakovanji. Zgornji del proti pragu sva prevozila po široko pobeljeni desni strani (od zgoraj, nekaj dni stari smučini), nad pragom sva prečila daleč v levo, kjer sva poiskala sledi 'najinega' zasneženega prehoda. Ta del je tudi edina večja težava spusta, ki bi ga ocenila s III.

Pod pragom naju je sprejel še odličen 'kvazi pršič' in odvihrala sva naravnost navzdol po krnici Livinial del Buinz. Vmes so naju presenetili kozorogi (takšni kapitalci niso zelo pogosti), nižje kloža, potem pa spet pršič proti cesti Pecol - planina Krni dol. Smučine so naju pripeljale do prave planine Larice, ki z jutranjimi razvalinami seveda ni imela nič skupnega, in še naprej do ceste, po kateri sva pribrzela v nočno in megleno Nevejo.

Turo močno priporočava!