Iz Trente sva po stari lovski potki pristopila na Ušje. Tokrat sva sklenila vseskozi slediti rdečim plastikam (lani jim nisva zaupala in sva se vzpenjala na desni - zelo strmo gozdno pobočje), a so precej pod Ušjem (tik za zavarovanim prehodom v levo, ven iz gozda) ugasnile.

V snegu je bila pot prav prijetna. Le po vršnem rušju navzgor je bilo nekoliko mokro. Navzdol je šlo prav fino.