ŠUSS 4.4, december 2007

Vejica za besedico 'a'

Rok Žaucer

Ključne besede: slovenščina, vejica, pravopis

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000454.html]

Zanima me, ali se v naslednejm primeru piše vejica za a:

A, če otroku uspejo na primeren način razložiti, da ...

Na kratko bi lahko rekli, da v vašem stavku vejice pred 'če' zelo verjetno ni smiselno postavljati -- vendar z dostavkom, da tega sklepa ne gre prehitro posploševati z vašega konkretnega primera niti na kakšne skoraj identične primere (naprimer, že ko bi v vašem stavku zgolj nadomestili besedico 'a' z 'ampak', bi odgovor ne bil tako enoznačen). Toliko na kratko in brez argumentiranja, sledi pa daljše razglabljanje.

1.
Vejica naj bi bilo pomagalo, ki ga uporabljamo v grafičnem, pisnem jezikovnem sporočanju za ponazoritev nekaterih prvin iz govorjenega jezika, ki nam ob pisanju zaradi neglasovnosti medija pač niso na voljo. Glavna naloga vejice je vsaj po mojem mnenju to, da z njo v zapisanem jeziku ponazorimo premor (ali poseben intonacijski vzorec, ki ga vsaj potencialno lahko nadomestimo tudi s premorom), ki bi ga naredili z glasom, če bi isto sporočilo namesto skozi pisanje izrazili glasovno. Z drugimi besedami, tako kot klicaj prenaša iz govora v zapis vzkličnost, oziroma tako kot klicaj 'pomeni' vzkličnost, tako prenaša vejica iz govora v zapis premor, oziroma tako vejica 'pomeni' premor (oz. poseben intonacijski vzorec, ki ga lahko nadomesti tudi premor). Z vejico pisec bralcu sporoča, naj pri branju na tistem mestu naredi krajši premor (oz. poseben intonacijski vzorec). (Vejica ima sicer tudi drugačne rabe, vsekakor pa je ta najpogostejša in edina relevantna za vaš primer.)

Na katerih mestih v povedih delamo ali lahko delamo premor (oziroma zakaj na nekaterih mestih ja in na drugih ne), ta trenutek niti ni pomembno; glavno je, da se zavemo, da to počnemo. Potem nam na vprašanje, kje to počnemo, pretežno tako ali tako odgovarja jezikovni čut, ki se ga ni treba formalno učiti, ampak smo ga usvojili kar nevede med svojim jezikovnim udejstvovanjem v otroštvu. Da ugotovimo, ali bi na posameznem mestu (lahko) naredili premor ali ne, načeloma ni torej treba nič drugega kot to, da si poved glasno preberemo in se poslušamo, kje smo naredili krajši premor (oz. kje smo uporabili poseben intonacijski vzorec, namesto katerega bi lahko naredili tudi premor).

Če torej upoštevamo pravkar omenjeno načelo postavljanja vejice, torej da vejica 'pomeni' oziroma ponazarja premor (oz. poseben intonacijski vzorec, ki ga lahko nadomesti tudi premor), potem se verjetno strinjate, da v vašem stavku vejice med 'a' in 'če' ne bo. Tipično namreč tam ne delamo ne premora ne kakega posebnega intonacijskega vzorca, ampak niz 'a če' preberemo tekoče, kot eno enoto (skupaj s še kakšno sledečo besedo). To je torej en pogled na vaše vprašanje.

2.
No, zdaj pa poglejmo še v Slovenski pravopis (SP), istočasno pa z dosedanje omejenosti na vaš konkretni primer naše razpravljanje razširimo tudi na druge podobne primere. Za začetek povem, da SP v svojih pravilih za postavljanje vejice v kar precejšnji meri zgolj sledi zgoraj omenjenemu načelu vejičnega signaliziranja premora.

Oglejmo si nekaj konkretnih napotkov iz SP, vsaj za nek splošnejši kontekst napotkov iz SP. SP svetuje, da kadar prideta skupaj priredni in podredni veznik pred vmesnim odvisnikom, pišemo vejico samo pred prvim veznikom. SP daje naslednje primere:

(1) Pridem sam, in če bo le mogoče, pripeljem še koga.
(2) Votlina je bila suha, in ker je ne doseže nobena sapica, tudi topla.
(3) Medveda je priklenil k stebru, in ko je spet prišel divji mož, sta se spoprijela.

V (1) torej med prirednim veznikom 'in' in podrednim veznikom 'če' po SP ne postavljamo vejice. Dejansko se tudi zdi, da tudi če ne bi zapisali nobene vejice, bi bilo daleč najobičajnejše branje tega stavka brez kakršnegakoli premora med 'in' in 'če'. Enako velja za 'in ker' v (2) in za 'in ko' v (3). S tem napotkom gre SP proti svojemu siceršnjemu/splošnejšemu nasvetu, da pred podrednimi vezniki, kot je 'če', postavljamo vejico ('Pridem, če bom imel čas.'), razlog za odklon od siceršnjega nasveta pa tiči ravno v sledenju rabi premora (oz. posebne intonacije, ki jo lahko nadomesti tudi premor) v govoru. Običajno pred 'če' naredimo ali vsaj lahko naredimo premor ('Pridem, če bom imel čas.'), v (1) pa je bolj običajno premor narediti drugje, 'in' in 'če' pa združiti v nekakšno brezpremorno enoto (to je še bolj očitno, če formalni 'in' zamenjate z v govorjenem jeziku pogostejšim 'pa': 'Pridem sam, pa če bo le mogoče, pripeljem še koga.').

Če skonstruiramo stavke kot (4a-d), po zgornjem napotku iz SP vejice med 'a'/'ampak' in 'ker'/'če' torej ne bo.

(4a) Votlina je bila suha, a ker je skoznjo vlekel veter, precej mrzla.
(4b) Votlina je bila suha, ampak ker je skoznjo vlekel veter, precej mrzla.
(4c) Votlina je bila suha, a če je skoznjo potegnil veter, je vseeno zahladilo.
(4d) Votlina je bila suha, ampak če je skoznjo potegnil veter, je vseeno zahladilo.

[Pri tem bi poudaril, da ne trdim, da se stavkov (1), (4b) in (4d) nikakor ne da povedati tudi tako, da med 'in'/'ampak' in 'če'/'ker' naredimo premor -- vsekakor se ga da. Pravim le, da je precej bolj običajno branje, ko premor naredimo samo pred 'in'/'ampak'. Če pa vseeno želimo bralcu signalizirati, da naj premor naredi pred 'če'/'ker', pa je moj nasvet, da tja postavimo vejico. Taka vejica bo šla sicer po eni strani proti SP, ker gre pač proti zgoraj omenjenemu specifičnemu navodilu, da med prirednim in podrednim veznikom ne postavljamo vejice, vendar bo po mojem mnenju istočasno v skladu s splošno naravnanostjo SP, namreč da z vejico sugeriramo premor, in če se nam zdi premor na tistem mestu potreben in ga hočemo za branje svojega besedila zagotoviti, bomo to pač naredili z vejico -- še močneje oziroma bolj očitno pa lahko premor v takem primeru signaliziramo npr. s pomišljajem pred 'če' (in za 'mogoče'), 'Pridem sam in -- če bo le mogoče -- pripeljem še koga. K temu se še vrnemo.]

Temu napotku o nerabi vejice med prirednim veznikom in podrednim veznikom dejansko že SP dodaja naslednje. "Vejico pišemo pred prvo in pred drugo vezniško besedo, kadar priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek." SP ponuja tale primer:

(5) Nekaj pa vam obljubim, namreč [to vam obljubim], da kmalu spet pridem.

Sicer se zdi, da primer (5) glede na navodilo, ki naj bi ga ponazarjal, ni najbolje izbran, saj pri besedi 'namreč' tu verjetno ne gre zgolj za vezniškost. Vseeno pa pokaže, da tudi SP svoje vodilo ponuja z malo rezerve, zavedajoč se, da vodilo ne pokriva vseh možnosti. Spodaj bomo videli še druge posebnosti, ki gotovo izstopajo iz dometa gornjega navodila in so vsaj do neke mere morda povezane tudi s primerom (5).

Vsi dosedanji primeri so sicer drugačni od vašega v tem, da imajo vezniški sklop sredi stavka, ne na začetku, a to ob običajnem branju (glede vašega vprašanja) ne spremeni ničesar; tudi v (6) med 'ampak' in 'ker'/'če' tipično ne bo ne premora ne vejice.

(6a) Res je, suho je bilo. Ampak ker je skozi votlino vlekel veter, nas je vseeno zeblo.
(6b) Res je, suho je bilo. Ampak če je skozi votlino potegnil veter, je vseeno zahladilo.

3.
Res pa je, da ob pogledu na slovenske spletne strani ugotavljam, da marsikdo očitno 'ampak če' ločuje z vejico; predvsem na začetku povedi, vendar tudi sredi povedi. Kolikšen je delež te rabe, je težko ugotoviti, ker spletni iskalci vejice v iskalnem nizu ignorirajo. Če je delež te rabe majhen, potem zadeva ni signifikantna. Če je delež te rabe večji (ob predpostavki, da večina teh piscev z njo ne poskuša izraziti nič posebnega, le običajno branje), pa do neke mere ne moremo reči drugega, kot da tako SP s svojimi navodili kot zgoraj omenjeno vodilo o postavljanju vejic glede na govorni premor pač ignorirata dejansko rabo. No, čeprav sam sicer marsikdaj rečem, da se bo moral SP v takem primeru v končni fazi dejanski rabi pač prilagoditi, bi v tem primeru vendarle rekel, da je razširjanje vodila o načelnem postavljanju vejic glede na govorni premor smiselno. Ker gre za pisno označevanje nekega zelo osnovnega govornega pojava, taka konvencija namreč bralcu nudi precejšno pomoč pri branju; po drugi strani pa lahko raba/neraba premora pri branju včasih naredi celo razliko v pomenu, in tedaj je za pisca bistveno, da lahko bralcu pove, kakšno branje/pomen je nameraval zapisati. Zato se mi zdi govorni oz. bralni premor v pisanju vsekakor smiselno označevati. In če ga torej na tak ali drugačen način označujemo, je vejica vsekakor tisto ločilo, ki je izmed obstoječih ločil v slovenščini najbolj ustaljena za označevanje nekončnega premora, neglede na določen odklon v rabi (dejansko ima vejica to vlogo tudi v marsikaterem drugem jeziku). Seveda naj bo izobraževanje o tej rabi prizanesljivo in neškodoželjno, in priročniki kot SP bi morali verjetno to vodilo bolj jasno izpostaviti (v zadnjih izdajah SP si ga mora bralec sam sestaviti prek posameznih specifičnih podnavodil, kot splošno vodilo pa ni jasno in glasno zapisano nikjer). Moj odgovor na vaše vprašanje ostaja torej tudi v primeru, da se poleg zapisa brez vejice v dejanski rabi nezanemarljivo pogosto pojavlja tudi zapis z vejico, nespremenjen; še vedno zagovarjam, tako kot SP, zapis brez vejice.

4.
No, možno pa je tudi, da ste vprašanje postavili zato, ker vas bega še neko manj pogosto branje, kjer ne le med veznikoma naredimo premor ampak prvi veznik tudi močno poudarimo, (7). (Možno je tudi, da kakšna od spletnih pojavitev vejice med 'ampak' in 'če' odseva to rabo, kar vse pa gotovo ne.)

(7) Res je, suho je bilo. Aaampak -- ker je skozi votlino vlekel veter, nas je vseeno pasje zeblo.

Močan poudarek na 'ampak' sem poskušal ponazoriti s tremi 'a'-ji (ker ni nujno, da bi se krepki tisk ali kaj podobnega ob prenosu po elektronski pošti ohranil), razmeroma dolg premor pa sem ponazoril s pomišljajem. Primer (7) bi lahko preubesedili tudi kot 'Res je, suho je bilo. Ampak neglede na to/Pa vendar/Ampak vseeno -- ker je skozi votlino vlekel veter, nas je vseeno pasje zeblo.' V nadaljevanju se osredotočam na to branje.

Take rabe za besedo 'ampak' v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne zasledim posebej omenjene ali ponazorjene, pa tudi SP ne daje nobenih primerov, kjer bi 'ampak' nastopal v taki rabi, torej kjer bi bil vidno poudarjen in premorsko ločen. Možno je tudi, da bi kdo zatrjeval, da ta raba ni 'knjižna'. Vendar se mi močno zdi, da se vsaj v govorjenem jeziku brez dvoma pojavlja tudi v precej formalnih govornih položajih, npr. v govorih parlamentarnih poslancev, še toliko bolj pa bi se to upal trditi za isto rabo z besedo 'vendar'. [Saj bi poskusil poiskati kaj takega na spletu, ampak se po prvih pojavitvah z vejico res zdi, da sama pojavitev vejice med 'vendar'/'ampak' in 'če' še ne pomeni, da je pisec nujno poskusil izraziti to rabo, zadetkov s pomišljajem pa med prvimi zadetki ni, ciljno poiskati se jih pa tudi ne da, ker iskalci pomišljaj (skupaj z drugimi ločili) ignorirajo.] Nazaj k rabi iz primera (7). Ta raba v govorjenem jeziku vsekakor obstaja, zelo verjetno tudi ali pa celo predvsem v formalnih govornih položajih.

Pri tej rabi smo veznik poudarili, s čimer verjetno poudarimo veznikov pomen, torej pomen nasprotja/protivnosti (tisti pomen, ki ta veznik loči od drugih veznikov) oziroma napovedi, da sledi zanikanje ali relativizacija prej izrečenega. Istočasno se zdi, da je ta raba naravna samo, če smo relativizacijo nečesa prej povedanega deloma že napovedali, ali eksplicitno, kot v (8a) to naredi drugi stavek, ali skozi splošnejši ton našega pisanja/govorjenja; istočasno za naravnost očitno potrebujemo tudi nadaljevanje z relaviziranjem, npr. s pogojnim odvisnikom s 'če' (ali z vzročnim odvisnikom s 'ker'...). Če tega ni, se zdi ta raba rahlo nenaravna, kar v (8b-c) ponazarjam z vprašajem pred primerom. Za primerjavo dodajam še (8d), ki kaže, da ob običajni rabi veznika 'ampak' (nepoudarjeno in brez sledečega premora) take nenaravnosti ni.

(8a) Direktor pravi, da smo na dobri poti. In to vsekakor drži. Aaampak -- če pa on v preteklih letih ne bi naredil par slabih odločitev, bi bili pa danes že najmočnejši v državi.
(8b) ?Direktor pravi, da smo na dobri poti. Aaampak -- to ni dovolj!
(8c) ?Direktor pravi, da smo na dobri poti. In to vsekakor drži. Aaampak -- to ni dovolj!
(8d) Direktor pravi, da smo na dobri poti. Ampak to ni dovolj! / A to ni dovolj!

Kot ste gotovo opazili, sem v primerih (7) in (8), ki so ponazarjali to manj običajno, poudarjeno rabo veznika, uporabljal samo 'ampak', medtem ko sem višje gor ob ponazarjanju običajne rabe dajal primere tako z 'ampak' kot z 'a' (ker ste v vprašanju uporabili 'a': 'A če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...'). Striktno izogibanje besedi 'a' v ponazarjanju manj običajne rabe ni naključje. Namreč 'a' je vsaj zame beseda, ki je ne moremo poudariti. Če 'a' na začetku stavka poudarim in za njim naredim premor, pomena nasprotja oziroma relativizacije prej izrečega bolj ali manj ne dobim, 'a' pa interpretiram kot tisti medmet, ki ga izustimo ob kakšnem dognanju (sopomenski z 'aha'), torej kot npr. v stavku 'Kdo pa zvoni ob tej uri? A, ti si!'. Za razliko od 'a'-ja pa besedi 'ampak' vsekakor lahko damo močan poudarek in ji s tem damo možnost omenjene rabe. Tako kot 'ampak' lahko na ta način rabimo tudi besedi 'vendar' in 'čeprav', pa tudi zveze, kot je 'po drugi strani'. Ti izrazi, ponazorjeni v (9), se seveda razlikujejo v svoji zvrstni vrednosti, stavek s 'po drugi strani' je vsekakor precej formalen, stavek s 'čeprav' pa najbolj pogovoren.

(9a) Ampak -- če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(9b) Vendar -- če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(9c) In po drugi strani, če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(9d) Čeprav -- če pa uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(9e) Ampak po drugi strani pa, če bojo uspeli otroku na primeren način razložiti, da ...

Vsaka od omenjenih besed/zvez se tudi obnaša rahlo po svoje, kar vam gotovo pove vaš jezikovni čut. Naprimer, tako kot velja za 'ampak', lahko tudi 'vendar' iz (9b) uporabimo tudi na običajni način, brez poudarka in premora, (10) (kar v zapisu ponazarjam z odsotnostjo vejice/pomišljaja); s stavkom iz (9c) pa to ne gre, zato ga načeloma tudi nikdar ne bomo pisali brez vejice. Če pa ob 'če'-ju uporabimo zgolj 'pa', (11), pa premora niti nimamo kje napraviti; takih stavkov zato nikdar ne bomo pisali z vejico.

(10) Vendar če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(11) Če pa uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...

In nadalje lahko vidimo, da čeprav se 'vendar' in 'ampak' v kar nekaj gornjih stavkih obnašata enako (oba imata tako običajno, nepoudarjeno rabo kot tudi poudarjeno rabo s sledečim premorom), se ne obnašata enako vedno in povsod. 'Ampak' (in tudi 'čeprav') namreč nikakor nima rabe s 'pa'-jem, ki jo 'vendar' izkazuje v (12a).

(12a) Pa vendar, zmagamo lahko tudi brez njega.
(12b) *Pa ampak, zmagamo lahko tudi brez njega.
(12c) *Pa čeprav, zmagamo lahko tudi brez njega.

5.
Če torej poleg običajne, nepoudarjene rabe veznika 'ampak' v govorjenem jeziku obstaja tudi poudarjena raba s sledečim premorom, še posebej če obstaja v formalnih govornih položajih, je verjetno, da jo bo kdo kdaj želel izraziti tudi v pisanju.

Primerov, ki bi izpričevali to poudarjeno rabo veznika 'ampak'/'vendar' s sledečim premorom, v SP ne najdem, pravtako ne kakšne omembe take rabe. Edino, kar se najde glede pisanja vejice med prirednimi vezniki, kot je 'ampak', in podrednimi vezniki, kot je 'če', je zgoraj omenjeni napotek, da vejice ne pišemo. Omenil pa sem tudi že SP-jevo (implicitno) splošno vodilo, da vejico postavimo tam, kjer želimo bralcu sporočiti, da naj napravi premor, in na podlagi tega vodila bi sam, kot rečeno, za poudarjeno rabi 'ampak'-a s sledečim premorom vsekakor svetoval uporabo ločila za signalizacijo premora. No, naj ob tem za malo kredibilnosti dodam še kako rabo vejice, ki jo opisuje SP in za katero se zdi, da potrjuje to splošno vodilo SP-ja.

SP recimo piše, da vejico pišemo med samostojno rabljenimi medmeti/medmetnimi zvezami in drugim besedilom (npr. 'Hudiča vendar, kaj pa norite!') in med samostojnimi členki in drugim besedilom (npr. 'No, pa vstopite!'; 'Pač, še ena rešitev je.'). Nisem prepričan, da se ne bi dalo tudi za npr. 'in po drugi strani' v rabi 'In po drugi strani, če...' reči, da gre za rabo, ki je zelo blizu pravkar omenjenim primerom, za katere SP svetuje pisavo z vejico; in če je tako, ta dva nasveta SP-ja posledično govorita tudi v prid rabi vejičnega ločevanja veznika 'ampak' (in 'vendar', 'čeprav') v njegovi poudarjeni in predpremorski, nekako 'samostojni' rabi. Nadalje v SP piše tudi, da je "pisanje ali opuščanje vejice pri nekaterih členkih odvisno od stilnega poudarka takih izrazov" (npr. 'Tega seveda ne tajim.' - 'Take stvari se, seveda, ne povedo na glas.') -- z drugimi besedami, v prvem primeru 'seveda' ni nič posebej poudarjen, v drugem primeru pa je posebej poudarjen s premorom, signaliziranim z uporabo vejice. In še naprej po SP vejico pišemo tudi "med izrazi, nastalimi iz stavkov, ki na začetku povedi ali pred kakšnim notranjim stavkom izražajo razmerje govorečega do vsebine povedanega" (npr. 'Kratko in malo, do konca naslednjega tedna mora biti rokopis pripravljen.'; 'Sicer pa, kaj bi vam še naprej govoril.'); spet se ne zdi nemogoče, da bi lahko tudi primere s poudarjenim predpremorskim 'ampak' videli kot nekaj temu podobnega. Vsekakor se torej v SP-ju da najti kakšna navodila in primere, ki vsaj posredno govorijo v prid vejičnemu zapisu, ko gre za pouadrjeno predpremorsko rabo (medtem ko je SP-jevo navodilo o rabi vejice med 'ampak' in 'če', ko gre za običajno, nepoudarjeno rabo, jasno, namreč da vejice ni). Konec koncev je to dobrodošlo tudi zato, ker lahko potem kot pisci med obema rabama enostavno razlikujemo, za poudarjeno, predpremorsko rabo bomo uporabili ločilo, za drugo ne.

6.
Do zdaj sem kot o signalizatorju premora večinoma govoril o vejici, v primerih, ki ponazarjajo poudarjeno rabo s premorom, pa sem zapisoval pomišljaj, ne vejice. To sem delal predvsem zato, da bi ostal nevtralen glede zapisovanja/nezapisovanja vejice. No, zdaj sem se za poudarjeno, predpremorsko rabo 'ampak'-a res že odločno zavzel za uporabo ločila, tako da se bom za konec posvetil le še vprašanju, kakšno ločilo naj to bo, vejica ali pomišljaj.

Privzemimo, da ste pisec besedila, ki skuša bralcu signalizirati, da naj spodnji stavek (13) prebere s premorom med 'ampak' in 'če' oziroma s poudarkom na 'ampak'. To lahko poskusite doseči z uporabo vejice, vendar se mi nekako zdi (še posebej spričo nekaterih že omenjenih pojavitev vejičnega zapisa na spletu), da je še kar verjetno, da bo bralec ob rabi vejice vašo namero spregledal in stavek prebral čisto običajno, torej brez premora in poudarka na 'ampak'. Ali je to zato, ker bo bralec sklenil, da ste verjetno pač neustrezno postavili vejico, ali zato, ker je taka raba besede 'ampak' manj pogosta in zato nanjo pač ne bo pomislil, niti ne vem niti ni pomembno. Pomembno je, da utegne vaša namera, se pravi namera avtorja besedila, spodleteti. Po vsej verjetnosti pa se to ne bo zgodilo, če namesto vejice med 'ampak' in 'če' postavite pomišljaj. Podobno kot vejica se namreč tudi pomišljaj rabi za ponazoritev premora oziroma ločitve od ostalega besedila, le da je ta ločitev načeloma močnejša. Po SP lahko za ločevanje kakšne besede ali misli stavka vejico nadomestimo s pomišljajem, kadar ločeno enoto oziroma ločitev te enote posebej poudarjamo. Če torej res želite, da bralec 'ampak' poudari in loči s premorom, če torej res želite na papir prenesti tak govor, je morda smiselno oziroma za dosego vašega namena bolj varno, da med 'ampak' in 'če' postavite pomišljaj, (14). [Ob ubesedenju istega pomena z npr. 'In po drugi strani, če' (prim. (9c) zgoraj) pa nadomestitev vejice z močnejšim pomišljajem gotovo ni potrebna, kajti pri tako začetem stavku nihče ne bo pomislil na piščevo morebitno neobvladanje vejičnih pravil ali kaj podobnega, za uvodno zvezo pa bo brez nadaljnjega naredil premor. 'Ampak' se v družbi 'če'-ja pač vsekakor bolj pogosto izgovarja/bere sklenjeno oz. brez premora, medtem ko se 'In po drugi strani, če' nikdar ne izgovarja/bere sklenjeno oz. brez premora.] Druga možnost bi bila tudi signaliziranje poudarka na 'ampak' (ob signalizaciji premora ali z vejico ali s pomišljajem), vendar je signaliziranje poudarka verjetno manj ustaljeno kot signaliziranje premora in spet ni nujno, da bo bralec prav razumel, kaj ste mu s tisto signalizacijo nameravali sporočiti.

(13) Ampak, če otroku uspejo na primeren način razložiti, da ...
(14) Ampak -- če otroku uspejo na primeren način razložiti, da ...

S tem zaključujem razglabljanje o tej manj običajni rabi veznika 'ampak' (in 'vendar', 'čeprav'), ko je 'ampak' poudarjen in mu sledi premor. Vsekakor se zdi smiselno, da za tako branje med 'ampak' in 'če' postavite premorsko ločilo, pri čemer se zdi uporaba pomišljaja morda jasnejša oziroma 'varnejša' kot uporaba vejice.

7.
Če torej na kratko sklenem celoten spis. V spodnjem stavku (15) vejice tipično ne bomo uporabili, razen če želimo bralcu signalizirati, da naj bo 'ampak' močno poudarjen, za njim pa narejen premor; v tem primeru lahko to poskusimo narediti z vejico ali s pomišljajem, (16). Tega pa verjetno ne moremo narediti ob zamenjavi besede 'ampak' z 'a', ker slednja slabo prenaša poudarjenost, kar bi bilo potrebno za tovrstno rabo -- zato med 'a' in 'če' ne bomo nikdar pisali vejice, (17).

(15) Ampak če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...
(16) a. Ampak, če pa uspejo otroku na primeren način razložiti, zakaj je bil kaznovan, potem je pa kazen lahko tudi zelo koristna ...
b. Ampak -- če pa uspejo otroku na primeren način razložiti, zakaj je bil kaznovan, potem je pa kazen lahko tudi zelo koristna ...
(17) A če uspejo otroku na primeren način razložiti, da ...

(avgust 2006)