Odgovori na jezikovna vprašanja


ŠUSS 4.4, december 2007

SEedemnajst ali sedemnAjst

Ključne besede: slovenščina, naglas, Toporišič, sedemnajst, števniki

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000447.html]

Franc Marušič

Zelo vam bom hvaležen za vaše mnenje o sledečem: včeraj zjutraj sem poslušal VAL 202, katerega gost je bil prof. Toporišič. Napovedovalka je pri poročilih povedala snežne razmere in rekla: ... v dvanajstih urah je padlo ... snega ..., nakar je profesor Toporišič rekel da je poudarek na dvAnajst, trInajst, štIrinajst /skratka, na prvi zlog / germanizem in da mora biti poudarek na ...nAjst. Zanima me, ali je to po "pravopisu" ali po "Toporišiču", kajti po tej logiki bi bilo štetje po hrvaško, angleško, italijansko ... itd vse germanizem.

Na kratko povedano, to je toporišičizem.

Na dolgo.
1. če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, bomo pri vseh števnikih na -najst (razen 'enajst') našli zapisano dvojnost izgovora. Naglas je namreč ali na osnovi ali pa na obrazilu -najst.

dvánajst in dvanájst -ih štev. izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; ...

trínajst in trinájst -ih štev. izraža število trinajst [13] a) v samostalniški rabi: sedem in šest je trinajst ...

štírinajst in štirinájst -ih štev. izraža število ali številko štirinajst [14]: sedem in sedem je štirinajst ...

pétnajst in petnájst -ih štev. izraža število ali številko petnajst [15]: vrnil se je pred petnajstimi leti ...

šéstnajst in šestnájst -ih štev. izraža število ali številko šestnajst [16]: biti star šestnajst let ...

sédemnajst in sedemnájst -ih štev. izraža število ali številko sedemnajst [17]: hči ima sedemnajst let ...

ósemnajst in osemnájst -ih štev. izraža število ali številko osemnajst [18]: sin ima osemnajst let ...

devétnajst in devetnájst -ih štev. izraža število ali številko devetnajst [19]: pridem ob devetnajstih ...

2. v Slovenskem pravopisu je navedeno le naglaševanje na obrazilu, torej dvanAjst, trinAjst itd.

3. Korpusa govorjene slovenščine še ni, tako da ne moremo ugotoviti, katera raba je dejansko prevladujoča. Vendar lahko že po vašem vprašanju sodeč sklepamo, da sta razširjeni obe rabi. Gotovo niso radijski napovedovalci edini, ki bi govorili tako. Zase lahko povem, da mi oba naglasa delujeta popolnoma sprejemljivo in ju oba verjetno tudi uporabljam (odvisno od konkretne situacije in še česa drugega). Zdi se mi, da je mojemo narečju celo bližje naglaševanje na osnovi (dvAnajst, trInajst itd.). Primorci tipično (ali pa vsaj zelo pogosto) naglašujemo na predzadnjem zlogu, kar bi vsaj pri primerih 12-16 dalo naglas na osnovo.

Obe naglaševanji sta del slovenščine, kar potrjuje tudi SSKJ. Obe se uporabljata, kar potrjujejo radijski napovedovalci. Od kje izvira katera in katera naj bi bila bolj pravilna pa je vprašanje, ki se nam zdi precej brezpredmetno. Kakor vam je verjetno znano, imajo slovenska narečja različne naglasne vzorce. Primorci recimo rečemo 'postElja', Kranjci pa 'pOstelja'. Kranjsko naglaševanje je verjetno bolj pogosto, in prav možno je, da je primorsko naglaševanje na predzadnjem zlogu vpliv italijanščine. A da bi zaradi tega zahtevali ali pa pričakovali, da bi vsi govorili le 'pOstelja' se zdi rahlo butasto. Podobno kot narečja tudi različne jezikovne dvojnice (ki pogosto izvirajo iz narečij) predstavljajo nekakšno bogastvo jezika. Zakaj bi se temu bogastvu odpovedovali?

Toporišič pretirava s takimi in podobnimi idejami. Tudi če bi ena od različic dejansko bila germanizem (mogoče prav zares je), to še ne pomeni, da bi bila zaradi tega kar napačna. Zakaj le, saj imamo v slovenščini številne germanizme od prevzetih besed, do prevedenih besednih zvez in tako naprej. Konec koncev je tudi vrstni red med deseticami in enicami pri številkah med 20 in 100 germanizem. Prav vsi slovanski jeziki namreč številki 21 rečejo nekaj na temo 'dvajset ena', le mi ji rečemo 'enaindvajset' (Čehi pa poznajo oba načina). Tako da lahko sklepamo, da je osnovni slovanski vrstni red bil 'dvajset ena', medtem ko je slovenski vrstni red uvožen in, ker v naši okolici le Nemci govorijo 'ena in dvajset', je logičen zaključek, da smo ta način štetja uvozili iz Nemčije. Zakaj Toporišič ne nasprotuje temu? Lahko še dodam, da vsaj mene ta način štetja pogosto zmoti še posebej, ko morem preklapljati iz angleščine v slovenščino. Po tej plati bi lahko rekli, da bi bila sprememba štetja nazaj na obče slovanski način celo zelo funkcionalna, pa vendar se tega nihče ne trudi izvesti. Zakaj ne? Verjetno zato, ker je to vseeno prevelika sprememba, ker smo našega štetja pač navajeni in ker bi takšna sprememba prinesla vsaj sprva veliko zmede. Vztrajanje pri le enem pravilnem naglaševanju takšnih zmed gotovo ne bi povzročilo, a to obenem pomeni, da naglaševanje preprosto ni tako zelo pomembno. Ampak, če ni tako zelo pomembno, zakaj se Toporišič z njim ukvarja?. Naglaševanje je pač le še dodatna jezikovna prvina, ki je v slovenščini sicer lahko pomenonosna, vendar v konkretnem in številnih drugih primerih ne prinaša spremembe pomena. Drugega kot to, da se naglaševanje med posameznimi narečji razlikuje ter da so naglasni vzorci lahko tudi sposojeni iz sosednjih jezikov ne znam dodati.

Toporišič pa se počuti kot glavni steber obrambe slovenščine in zato vsake toliko izreče, kako bi morali Slovenci govoriti in kako ne bi smeli. Problem ni toliko v tem, da takšne stvari govori, saj ni edini, ki to dela, pa tudi, glede na to, da živimo v svobodni družbi, kdorkoli lahko reče karkoli. Problem je bolj v tem, da ima poleg teh zelo jasnih predstav o tem, kakšna bi slovenščina morala biti, tudi ogromno moči. Problem je, da ima Toporišič monopol. Toporišič je najbolj poznan slovenski jezikoslovec. Tako je sicer z razlogom, saj je njegov opus zares zavidanja vreden. Sodeloval je pri vsakem normativnem jezikovnem priročniku v zadnjih 30 letih, je avtor slovnice in številnih šolskih učbenikov. Ko sem prijateljem razlagal, da sem šel študirati jezikoslovje so me seveda najprej vprašali, če me tudi Toporišič kaj uči. Toporišič, je pač prva asociacija, ko slišimo besedo jezikoslovje. Zaradi tega ga vedno, ko je govora o jeziku, povabijo na televizijo. Zaradi tega je tudi grešni kozel za vsako neumnost, ki si jo kdo spomni. Očitali so mu že marsikatero poslovenjeno besedo, četudi si je ni on izmislil, pač on je privzeti jezikoslovec. Vendar problem dejansko ni toliko to, da je ravno on privzeti jezikoslovec, kot to, da je privzeti jezikoslovec nekdo, ki jezika noče le preučevati ampak ga hoče tudi spreminjati.

Ena glavnih razlik v jezikoslovju je med deskriptivnim ali opisnim in preskriptivnim ali predpisovalnim jezikoslovjem. Toporišič je sicer vsaj deloma tudi opisni jezikoslovec, taka je v osnovi tudi njegova slovnica a je obenem oziroma v osnovi zelo strog predpisovalni jezikoslovec. Prepričan je, da je predpisovanje jezika glavna naloga jezikoslovcev, da namreč določajo, kaj je prav in kaj narobe (to sem ga slišal reči pred kakim mesecem na predstavitvi zbornika s konference Škrabčeva misel V). Kakor je razložil, imajo jezikoslovci, ker se ukvarjajo z jezikom, dolžnost za jezik skrbeti in ljudem razlagati, kaj je pravilno in kaj narobe, kako naj govorijo itd. Takšen pristop k jezikoslovju je ravno nasproten našemu. Mi na jezik gledamo kot na predmet preučevanja. Jezik nam je to, kar je narava biologu. Ker jezik le preučujemo ali opisujemo, nanj ne mislimo vplivati, saj potem ne bi mogli več preučevati jezika, kakršen je nastal in kakršnega uporabljamo, temveč le neko idealizacijo, ki si jo je nekdo zamislil.

Kakorkoli že, naglaševanje na osnovi ali na obrazilu ne spremeni pomena številk od 12 do 19. Ne povzroča težav pri razumevanju, niti pri pisanju (niti ko govorimo v kakem tujem jeziku). To, da je naglaševanje na osnovi primerljivo z nemščino (pa tudi z italijanščino), pa se nam res ne zdi dovoljšen razlog, da bi takšno naglaševanje kar prepovedali in preganjali.

(julij 2006)


© 1998-2004, ŠUSS