Odgovori na jezikovna vprašanja


ŠUSS 3.3, september 2006

Izvor imena Slovenija

Ključne besede: slovenščina, izvor besede 'Slovenija'

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000400.html]

Rok Žaucer

Pregledala sem vaš arhiv in še nekaj drugih virov, vendar neuspešno. Doma imam nadobudneža, ki me vedno kaj sprašuje, odgovoriti mu pa ne znam. Zakaj se naša država imenuje Slovenija, od kje ime in kaj pomeni?

Odgovor večinoma povzemam po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (2003, Založba Modrijan).

Slovenija je dobila ime po rodovni pripadnosti svojih večinskih prebivalcev, ki se jim, kot veste, pripisuje slovansko poreklo. Za pomen, ki ga v slovenščini danes poimenujemo z obliko 'Slovan', se je v starejši slovenščini uporabljala oblika 'Sloven'. Še prej se je v stari cerkveni slovanščini Slovana poimenovalo s 'sloveninә', kar se (z istim pomenom) navaja tudi kot vzpostavljena a neizpričana oblika za praslovanščino. Torej, današnja oblika 'Slovenec' (s pomenom "Slovenec", ne "Slovan") je naslednik nekdanje slovenske oblike 'Sloven', katere pomen je bil "Slovan".

V nekaterih slovanskih jezikih je vzpostavljena praslovanska oblika 'sloveninә' doživela drugačen glasovni razvoj kot v slovenščini. Medtem ko se je v slovenščini 'e'-jevski samoglasnik iz te oblike ohranil (namreč v starinski slovenski obliki 'Sloven' in kasneje 'Slovenec'), je izvorni 'e'-jevski samoglasnik v npr. ruščini in češčini prešel v 'a'-jevskega. V zgodovini ruščine se je praslovanska oblika 'sloveninә' tako razvila v obliko 'slavjanin', v zgodovini češčine pa v obliko 'Slovan'. In ker so se predniki današnjih Slovencev ločili od drugih skupin Slovanov, sebe pa so še naprej poimenovali z isto obliko, se je slovenska oblika 'Sloven' sčasoma začela rabiti zgolj za "pripadnika določene podskupine Slovanov" (čeprav je prednica te besede pomenila preprosto "Slovan"). Zato smo za krovno poimenovanje celotne skupine Slovanov, ko se je za to spet pojavila potreba, izraz prevzeli od drugod, namreč iz nekega drugega slovanskega jezika, kot sta češčina ali ruščina (morda tudi posredno, prek kakšnega neslovanskega jezika).

Za obdobje pred tem pa Snoj navaja dve možni razlagi.

Po eni razlagi naj bi bila praslovanska oblika 'sloveninә' verjetno izpeljana iz iz neke osnove 'slov-', ki se ohranja v marsikaterem rečnem imenu od današnje Litve do Balkana in Rusija; če je ta domneva pravilna, naj bi vzpostavljena oblika 'Slovene' prvotno pomenila "prebivalci ob reki Slova ali Slovy" (pri čemer sta obliki 'Slova' in 'Slovy' seveda zgolj vzpostavljeni). Za vzpostavljeno praindoevropsko podstavo besede ('k'leuH-') pa se domneva pomen "čistiti, umivati, izpirati", kar je znano npr. iz latinske oblike 'cluere' "čistiti, umivati".

Po starejši razlagi, ki je po Snoju besedotvorno (torej oblikovno) slabše utemeljena, pomensko pa bolje, pa naj bi bilo vzpostavljeno ime ljudstva 'Slovene' izpeljano iz vzpostavljene praslovanske oblike 'slovo' s pomenom "beseda". Če je ta domneva pravilna, je ime ljudstva prvotno pomenilo "ljudje, s katerimi je mogoče govoriti, ki razumejo naš jezik". V prid tej razlagi po Snoju govori dejstvo, da so Slovani svoje zahodne sosede, Germane, kasnejše Nemce, imenovali (vzpostavljeno) 'nemәci', v današnji slovenščini 'Nemci', torej "nemi ljudje". Vendar je, kot rečeno, ta razlaga menda slabo podprta z oblikovnega, besedotvornega vidika. Tu lahko samo še dodam, da se oblikovni vidik pri vzpostavljanju neizpričanih jezikovnih podatkov vsekakor zdi bolj pomemben od pomenskega.

Rok (avgust 2005)


© 1998-2004, ŠUSS