ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: zanikanje, nikalno vprašanje, raba jezika, zanikanje, stavek

Pa še nekaj. Če nekdo vpraša, boš jedel jogurt, ti odgovoriš NE. Potem pa oni spet vpraša, KAJ RES NE BOŠ JEDEL JOGURTA. Kaj je pravilno odgovoriti: DA ( ga ne bom jedel) ali NE ( ga ne bom jedel).

Tu gre verjetno za vprašanje, ki ga bolj določa raba jezika kakor slovnična pravila. Menim, da je mnogo bolj nedvoumen drugi odgovor, in sicer v smislu, da nam ni treba o njem posebej razmišljati, kaj pomeni, še zlasti zato, ker je moral v vašem primeru človek kar dvakrat pojasniti, da nečesa ne želi. Nikalni odgovor se zdi zato toliko bolj verjeten in je hkrati v skladu s pravili o tvorjenju nikalnih povedi:

Kaj res ne boš jedel jogurta?

— Ne. ( = Ne, ne bom ga jedel)

— Ja. ???

Zdi se mi, da pritrdilni odgovor dopušča različne razlage in zahteva dodatno pojasnilo glede tega, kaj potrjuje. Skratka, ni tako poveden kot nikalni odgovor. Moramo ga dopolniti, da bi bili lahko prepričani, da bo prejemnik (vsaj ob odsotnosti intonacije) sporočilo pravilno razvozlal.

— Ja, res ga ne bom jedel.

— Ja, res.

— Ja, bom.

Moj občutek je, da je ravno poudarjeni res tisti, ki omogoča interpretacijo ne bom (ja, res = ja, ne bom). Res poudarja nikalno obliko ne bom. Če to besedico izpustimo, je možno reči le še ja, bom, ne pa tudi ja, ne bom. Če pa je odgovor zgolj ja, je njegov pomen nejasen; sogovorniku najverjetneje ni jasno, ali bo nagovorjeni jogurt torej jedel ali ne.

Glej tudi: Kako odgovoriti na: ‘Kaj res ne boš jedel jogurta?’ (nadaljevanje)