Tabori

Slovenci so si bili v šestdesetih letih mnogo bliže, kot kdajkoli prej, saj je odprava fevdalizma močno zmanjšala prepad med plemstvom, duhovščino in kmeti. Slednji so svojega glavnega sovražnika prepoznali v državni birokraciji. Samozavest med Slovenci se je vedno bolj krepila. Po nastanku dualizma in uvedbi zakona o društvih, so začeli na Slovenskem po češkem zboru prirejati javna zborovanja – tabore. Skupaj jih je bilo 17, prvi je bil organiziran 19. avgusta 1868 v Ljutomeru, najmnožičnejši (udeležilo naj bi se ga prek 30.000 ljudi) pa je bil leto kasneje v Vižmarjih pri Ljubljani. Na taborih, ki so običajno potekali ob nedeljah, so govorniki predstavljali zahteve po združeni Sloveniji, o pravici do uporabe slovenskega jezika, o šolstvu, pa tudi o drugih gospodarskih in političnih temah. Ob koncu so predlagali sklepe – resolucije, ki so jih navzoči potrdili z dvigom rok.

Pomembno je bilo, da so tabori presegli družbene in politične razlike, ki so se izoblikovale med dvema strujama slovenskih politikov; staroslovenci (zbrani okrog Bleiweisa, Tomana in Coste), ki so bili konzervativni, povezali so se z duhovščino, plemstvom in dvorom ter sprejeli dualizem in mladoslovenci (zbrani okrog Levstika in Jurčiča), ki so zagovarjali zahtevo po zedinjeni Sloveniji in reorganizacijo Avstro-Ogrske v federativno državo. Mladoslovenci so bili naklonjeni tesnejšim povezavam z južnoslovanskimi narodi, svojo zaščitnico so videli v Rusiji. Avstrijska vlada, ki jo je vodil grof Hohenwart, je leta 1871 tabore prepovedala.