Čitalnice

V habsburški monarhiji nikoli ni prišlo do ustanovitve teritorialne enote, ki bi združevala vse Slovence, kar je slabilo njihov politični položaj. Dežela, kjer je bilo največ Slovencev, je bila Kranjska, zato je Ljubljana začela vedno bolj prevzemati vlogo slovenske prestolnice. Narodno gibanje je bilo močno tudi drugod, še posebej na Koroškem in Štajerskem, od koder je izvirala večina političnih idej. Politični pomen je pridobivala tudi Goriška, medtem ko je Trst postajal vse pomembnejši gospodarski center.
Politični razvoj so v šestdesetih letih 19. stoletja še pospešile čitalnice. To so bili prostori, kjer so prirejali t. i. bésede; to so bile prireditve, ki so širili družbeno vlogo slovenščine. Prvo so ustanovili v Trstu leta 1862, njihovo število pa je naglo raslo. Največja čitalnica, ki je imela tudi največji vpliv, je bila v Ljubljani.
Narodno zavest je krepilo tudi leta 1863 ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol, še bolj pa Slovenska matica, ki je skrbela za izdajo slovenskih knjig. Leta 1867 je bilo ustanovljeno tudi Dramatično društvo, ki je predhodnik slovenskega narodnega gledališča.
Za širjenje političnih idej so bili pomembni tudi časopisi; leta 1863 je začel izhajati politični časnik Naprej, ki ga je urejal Fran Levstik, v tem času so izhajali še časopisi Triglav (v nemščini), Slovenec in Slovenski narod, ki je po selitvi iz Maribora v Ljubljano postal dnevnik. Njegov urednik je bil Josip Jurčič.
Slovenska prizadevanja za združitev so doživela hud udarec leta 1866, ko je po avstrijskem porazu v avstrijsko-pruski vojni Benečija pripadla Italiji.